Bankrot
Wed, 13.01.2016, 20:00
Bankrot
Medtem ko so stresni testi za banke na sporedu večkrat, jih za zdravstvo nikoli ni.

Težko si je dandanes predstavljati večjo anomalijo, kot da nekdo sploh ne ve, koliko stroškov ima s stvarjo, ki jo prodaja. In da tisti, ki kupuje, sploh ne ve, kaj želi kupiti. Tako je v slovenskem zdravstvu.

Vsak pek ve, za koliko centov je kupil moko, koliko stanejo ščepec soli, kvas in voda. Ko bo zmesil vse to, bo natančno vedel, koliko stane kilogram kruha. Ovrednotil bo tudi strošek svojega dela, vračunal ogrevanje prostora, čistilko, prištel vse davke za državo, nekaj dobička, ki ga bo porabil enkrat drugič za razvoj pekarije. Nato bo kruh prodal. In vsak otrok ve, kakšen kruh bi rad jedel, kadar je lačen – črnega ali belega, mehkega ali s skorjico, s semeni ali brez. Lahko se zmenita, otrok in pek, sploh če otroku starši dajo denar, da si bo žemljico kupil.

V zdravstvu je enako, le da imamo namesto otroka javno zdravstveno blagajno, namesto peka, na primer, bolnišnice in namesto staršev državo. Tu naletimo na pomembno razliko: medtem ko otrokovi starši denar zaslužijo, država – v njenem imenu vlada – denarja ne zasluži, ampak ji ga dajemo državljani, ona pa ga v našem imenu razporeja po svoje. Spomnimo: banke je v zadnjem času z nekaj milijardami pozlatila, zdravstvo pa hira. Pri tem se dela, da je vse v najlepšem redu in da je zdravstvo »daleč od kolapsa«, kot je dejala ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Pa je to res?

Po objektivnih podatkih bolnišnice niso v dobrem stanju. Ne le, da ponekod razpadajo stene in nimajo delujočih aparatov za preglede bolnikov. Imajo tudi 150 milijonov evrov izgub iz preteklih let, 90 milijonov evrov dolgujejo dobaviteljem in milijone evrov zaposlenim za že opravljeno delo. Ne morejo preživeti brez donatorjev, torej miloščine. Sistem razpada tudi po vsebini, saj številne bolnišnice nimajo več dovolj zdravnikov, da bi zdravili bolnike, ni zdravil za vse, ki jih potrebujejo, čakalne dobe so predolge. Če bi zdravstvo primerjali s človekom, bi rekli, da je v njem vse manj življenja in vse več smrti. Če bi ga primerjali s podjetjem, bi ugotovili, da je v bankrotu.

Kako oddaljena je smrt? Tega ni še nihče izračunal. Vlade, ki vse skupaj vodijo, se za resnične stroške zdravstva sploh ne zanimajo. Niso seštele stroškov kot pek za kruh, ampak se vedejo, kot da je mogoče tudi brez bele moke speči žemljico. Pustile so, da je v Avstraliji kupljeni model za plačevanje bolnišnic prazen obvisel v zraku. Nihče zato natančno ne ve, kako se porabi 1,7 milijarde evrov, predvsem pa ne, koliko denarja manjka, da bi bilo zdravljenje bolnikov evropsko še naprej. Medtem ko so stresni testi za banke na sporedu večkrat, jih ni za zdravstvo nikoli. Logično, če nečesa ne veš, ti ni treba ukrepati.

Ker ni nobenih izračunov, so ocene o podfinanciranosti zdravstva različne. Gibljejo se od 200 pa vse do 600 milijonov evrov na leto, že sedanja »luknja« je velika 240 milijonov evrov. Vlada Mira Cerarja bo to dokapitalizacijo morala vračunati v svojo potrošnjo denarja državljanov. Sicer bo bolnik dihal vse težje in posamezni organi mu bodo odpovedovali.

V bankrotu de facto ni zdravstvo, ampak država, ki kot lastnica ni sposobna ustvariti razmer za financiranje zdravstva. Zdravstvo je dokaz, da oblasti ni mar za ljudi.



Bankrot

Medtem ko so stresni testi za banke na sporedu večkrat, jih za zdravstvo nikoli ni. Foto: Mavric Pivk/Delo

Prijavi sovražni govor