Barcelona naj se opraviči PSG in vsem navijačem?!

Zanimivo: le Parižani, Madridčani in Slovenci so se osredotočili na domnevne sodniške napake v Barceloni, kar ni presenetljivo.

Objavljeno
09. marec 2017 23.05
TOPSHOT-FBL-EUR-C1-BARCELONA-PSG
Jernej Suhadolnik
Jernej Suhadolnik
Dan po uvrstitvi Barcelone v četrtfinale je bilo zanimivo spremljati odziv navijačev na razplet povratne tekme, pri čemer polemika ni bila zemljepisno omejena. Tako po svetu kot pri nas je dvoboj #FCBPSG, če se izrazimo v jeziku družbenih omrežij, kotiral najvišje med športnimi vsebinami, v posameznih državah je zasenčil tudi veliko usodnejše izzive.

To je razumljivo, nogomet med številnimi sproža nenadzorovana čustva, zaradi morebitnih (ne)uspehov na svetovnih prvenstvih so že padale tudi vlade posameznih manj demokratičnih držav. O tem, kako nekateri narodi dojemajo to igro z žogo, je denimo v sijajni knjigi Nogomet v soncu in senci pisal urugvajski pisatelj Eduardo Galeano. V njej skozi pisano zgodovino svetovnih prvenstev razmišlja o vplivu nogometa na vsakdanje življenje, o njegovi privlačnosti za najširše množice in kritizira politične mislece, ki tej igri ne priznajo visokega statusa v družbi. Tudi pri nas je pogosto podobno, položaj se zasuče za 180 stopinj le v primeru uvrstitve reprezentance na veliko tekmovanje, ko v državi zavlada plebiscitarna enotnost.

Podobno kot je pred dvema tednoma zasedlo medijski prostor praznovanje novega leta med tekmo Maribora in Olimpije, se je zgodilo predvčerajšnjim po razpletu obračuna težke kategorije med Barcelono in PSG. Katalonci so padli v stanje, kot da bi jim uspelo v nameri po odcepitvi od Španije, ne pa v nogometni tekmi, evforija je zajela tudi njihove simpatizerje po vsem svetu. Nekateri drugi so se zgražali nad domnevno sodniško zaroto, fantomsko stavniško mafijo in celo dogovor med kluboma, ki ju sofinancira ista katarska fundacija. Slednje bi bilo nenavadno, saj katarski emir – lastnik PSG – živi za dan, ko bo zavladal nogometni Evropi. Iz trte je izvita tudi zarota stavnih hiš, saj so imele stavnice v torek zvečer najslabši dan po finalu lige prvakov, ko je Liverpool izničil prednost Milana s 3:0. Podobno je s teorijo o sodnikih: Parižani so v zadnjih desetih minutah igre zmogli natančno štiri podaje, kar priča o tem, koliko sape in samozavesti jim je ostalo pri rezultatu 4:1.

Zanimivo: le Parižani, Madridčani in Slovenci so se osredotočili na domnevne sodniške napake v Barceloni, kar ni presenetljivo. Pri nas spodrsljaji mejijo na konec sveta, v tujini so del poti do uspeha. Tudi zato Slovenci pogosto privoščljivo izpostavljajo negativne zgodbe, kot naj bi bila zadnja na štadionu Camp Nou. Morda bi se morali nogometaši Barcelone opravičiti PSG in vsem navijačem, ker so zabili Parižanom šest golov.

Sporočilo je drugačno. Trener Luis Enrique je nadigral tekmeca po vseh merilih, verjel v čudež in to prenesel na igralce, zamenjal sistem igre in ključne izvajalce sistema ter zadel z menjavami. Obratno kot – resda iskreni in samokritični – Unai Emery, ki bi lahko igral z Barcelono do leta 2050, a mu ne bi uspelo.