Begunci ante portas!

Vseh Evropejcev je zdaj 738 milijonov, če petsto milijonom prebivalcev EU prištejemo vse, ki jim ta naslov omogoča zemljepisni položaj. Ker Evropejke ne rojevajo dovolj otrok, nas bo leta 2050 707 milijonov in leta 2100 le še 646 milijonov, verjamejo v OZN, medtem ko se bo število Afričanov s sedanje poldruge milijarde v prihodnjih petintridesetih letih napihnilo na 2,4 milijarde in v petinosemdesetih na 4,4 milijarde. »Dolgoročno bo morala politika prebivalstvu razložiti, da obojega – velike konkurenčnosti in socialne varnosti na eni strani ter nobenega priseljevanja na drugi – ne more biti. Gre za zgodovinsko vprašanje 'ali–ali',« v odmevnem prispevku za časopis Süddeutsche Zeitung piše nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer.

Še vedno zelo vplivni zeleni politik opozarja tudi na nevarnost, ki jo sebično ravnanje držav članic prinaša evropski enotnosti in solidarnosti. Tudi visoki komisar OZN za begunce António Guterres opozarja, da Nemčija skupaj s Švedsko nosi nesorazmerno težko breme priseljevanja v Evropo, in kanclerka Angela Merkel zdaj glasno zahteva skupno in učinkovito sprejemanje in registriranje beguncev, ki jih države, kot so Grčija ali Italija – in številne druge – še najraje spuščajo naprej. Evropa bi morala nastopiti skupaj, da bi do ljudi, ki so morali bežati za svoja življenja, lahko pokazala temeljno sočutje.

Mnogi od njih bi se radi vrnili v svoje domovine, če bi bile te varne, in zaradi vprašanja sosedske ter s tem tudi svoje varnosti Evropo čakajo še veliko težje odločitve od pravičnega razdeljevanja beguncev in finančnega bremena, ki ga prinašajo. Ali res mislimo, da lahko ostanemo varni otoček sredi razburkanega morja? Lahko prekrižanih rok čakamo, da se morilci Islamske države odpravijo proti Rimu, Madridu, Londonu in drugim evropskim prestolnicam? Joschka Fischer opozarja tudi pred agresivnostjo Rusije do njenih sosed ter ob novih zaostritvah ne izključuje niti velikega vala ukrajinskih beguncev. Ena temeljnih lekcij (nasilne) človeške zgodovine se glasi, da vakuum moči nikoli ne ostane dolgo prazen.

Drug problem so ljudje, ki v Evropski uniji iščejo boljše življenje. »Gospodarski« begunci z Zahodnega Balkana, ki jih je v Nemčiji skoraj polovica, bodo najbrž prej ali slej morali nazaj domov, a kdo si upa staviti, da bo naša neposredna soseščina, ki je skrenila s poti dobrega razvoja, ostala mirna? Tudi Albanija, Kosovo, Srbija ter Bosna in Hercegovina potrebujejo evropsko perspektivo, če ne drugače, skupaj s trdo vzgojo uprave svoje države, kakršno zdaj zaradi nespametnega preteklega zadolževanja doživlja Grčija.

Del »prišlekov« pa bo tudi ob najboljši varnostni in gospodarski politiki ostal in Evropska unija, ki se ponaša z svobodnim pretokom blaga, kapitala in ljudi, bo morala poskrbeti zanje. Tako kot zahodni Nemci tudi Slovenci že iz povojnih priseljeniških tokov dobro vemo, kako zelo se v hitro starajočih družbah izplača skrb in integracija priseljeniških družin: otroci avtomatično za svoje sprejmejo tudi okolje, ki jim omogoči dobro odraščanje, sprejmejo tudi jezik in velik del nacionalne identitete. Velike težave nastopijo tam, kjer jim tega niso omogočili. Večina teroristov, ki so v preteklih mesecih ubijali v Franciji in drugod, je odrasla v Evropi, a jim njihove družine in širše okolje nikoli niso omogočili, da bi se v njej počutili doma.