Begunci in vrednote

Se je kanclerka s svojim »Zmogli bomo!« potisnila v politični primež?

Objavljeno
16. oktober 2015 18.25
GERMANY-POLITICS-PARLIAMENT-MERKEL
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Kdorkoli je nemški kanclerki Angeli Merkel očital obračanje po vetru, je to počel pred sedanjo begunsko krizo. Kljub vse večjemu nezadovoljstvu svojih političnih zaveznikov in državljanov krščanskodemokratska političarka vztraja pri azilu za vse, ki jim to pravico daje nemška ustava, čeprav hkrati omejuje zakonodajo in si prizadeva za evropske in mednarodne rešitve. Ob več kot milijonu ljudi, ki v Nemčiji samo letos iščejo zatočišče, si kar tretjina Nemcev želi njenega odstopa, navaja ena od zadnjih raziskav javnega mnenja.

Se je dolgoletna kanclerka s svojim »Zmogli bomo!« potisnila v politični primež, kakršen je s prelomno Agendo 2010 stisnil že njenega kanclerskega predhodnika Gerharda Schröderja? Tudi spodnjesaški socialdemokrat je s strukturnimi reformami nemškega trga delovne sile ter vse družbe svojo stranko prisilil v politiko, ki so ji mnogi nasprotovali, in če je zaradi njih neznansko pridobila vsa Nemčija, v Schröderjevih časih imenovana evropski bolnik, je »tovariš šefov« svojo doslednost plačal s porazom na volitvah, večinoma zaradi nezadovoljstva svojih ljudi.

Kdo se moti in kdo ima prav? V Nemčiji si le redki upajo napovedovati, da bo zgodovina tudi Angeli Merkel nadela lovorjev venec, preveč neznank je v njenih sedanjih prelomih. Gospodarsko uspešna država je že v preteklih letih brez večjih težav sprejemala na sto tisoče priseljencev, zaradi hitrega staranja nemške družbe so bili celo dobrodošli, a so do zdaj prihajali ambiciozni vzhodnoevropski in drugi mladi. Zdaj pa se lokalne skupnosti vse bolj bojijo moških islamske vere in tudi njihovih z rutami pokritih mater, sester in žena, če so že prišle z njimi ali pa če skupaj z razširjeno rodbino še čakajo s spakiranimi kovčki.

Slabi so tudi nekateri drugi trendi. Kar 70 odstotkov sirskih in afganistanskih beguncev iz leta 2013, ki so jim omogočili poklicno usposabljanje, je odstopilo od njega, čeprav »Ausbildung« obljublja poznejšo zaposlitev in integracijo v nemško družbo. Mnogi so se raje oprijeli preprostih del, ki že zdaj zagotavljajo minimalno zajamčeno plačo, tudi zato, da denar lahko pošiljajo domov. Nemčija pa ima že dovolj svojih ljudi na robu socialnega skrbstva, in če se ne bo razmeroma hitro izkazalo, da so begunci pred verskim in političnim preganjanjem dobra naložba v nemško gospodarstvo in družbo, bo kljub pospešenem iskanju drugih rešitev v vse večjih težavah tudi kanclerka Angela Merkel.

Iz Bruslja poročajo, da je mogoče skleniti posel s Turčijo, za številne begunce z Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije zadnjo postajo pred Evropo. Tri milijarde evrov, ki jih v zameno za zadrževanje beguncev na svojih tleh zahteva Ankara, so pravi drobiž v primerjavi s finančno in politično ceno, ki jih zanje že plačuje Nemčija. Tudi ta dogovor pa ne bo prikril dejstva, da Evropa nima učinkovite zunanje in varnostne politike za čase, ko ne more biti več otoček blaginje in stabilnosti sredi vihrave soseščine. Zagotovo zato še ne bo kmalu konec dilem z evropskimi vrednotami, morda pa tudi ne s priseljenci.