Beletrina: Zaželeni »prevzemi«

V primeru založbe Beletrina bi lahko prenos ustanoviteljstva z ljubljanske študentske organizacije na deveterico posameznikov označili tudi kot svojevrsten tihi prevzem oziroma »privatizacijo«, pa čeprav bo založba še naprej ohranila status neprofitnega zavoda. V vsesplošnem – v večini primerov več kot upravičenem – sovražnem odnosu do tovrstnih postopkov ne gre izključiti tudi negativnih odzivov v javnosti, vendar ni dvoma, da gre tukaj za povsem drugačno zgodbo.

Najprej je tukaj problematična študentska organizacija ljubljanske univerze (mariborska ni nič boljša), ki je bila svojčas sinonim za samovoljno razmetavanje z denarjem, ko je tega začelo primanjkovati, pa so začeli varčevati prav na področjih, ki bi jih morali iz naslova javnega interesa financirati. Glede na to, da jim v zadnjih štirih letih za delovanje založbe ni uspelo zagotoviti niti desetine potrebnega denarja, se je zdelo povsem nesmiselno iz formalnih razlogov vztrajati pri dosedanji organiziranosti, saj razen navideznega prestiža, da imamo – tako kot nekatere ugledne tuje institucije – univerzitetno oziroma študentsko založbo, ni bilo nobenega učinka.

Druga karakteristika, ki to zgodbo loči od drugih, je sama narava »podjetja«. Založništvo – vsaj ne na nivoju in produkcijskem obsegu Beletrine, nekatere druge nekdaj pomembne slovenske založbe, ki so potonile, so tukaj izvzete – nikakor ni gospodarska panoga, ki bi se je kdo lotil z namenom izčrpavanja prek slamnatih podjetij ali podobnih finančnih akrobacij. Pravzaprav bo potreben maksimalen angažma, da se bo projekt sploh obdržal. Glede na imena deveterice ne gre dvomiti, da jih potencialna lukrativnost zagotovo ni stimulirala pri odločitvi; gre za ljudi, ki so se na kulturnem področju že dokazali oziroma je marsikdo kar avtoriteta na svojem področju, torej je v igri predvsem entuziazem, karakteristika, ki je pri nas že skoraj eksotična.

Čeprav bo Beletrina kdaj v prihodnosti tudi prinašala dobiček in se bo morda pravni status zavoda transformiral v drugačnega, bomo lahko Slovenci zadovoljni, če bomo imeli založbo, ki bo izpolnjevala visoke kvalitativne standarde in še naprej ohranjala velik delež izvirne literature in literarne esejistike, torej izrazito nekomercialnega segmenta založništva. In – roko na srce – verjetno se novi »lastniki« oziroma upravljavci Beletrine niso brez podrobnih kalkulacij spustili v ta projekt in brez vednosti, da je avtonomno delo veliko bolj stimulativno kot pa zgolj služba, vendar bi prav takšen prevzem lahko služil kot model, kako in zakaj je smiselno kaj »privatizirati«.

Še posebej na področju kulture, kjer bi bili v marsikaterem zavodu, ki le še vegetira ali pa bo zaradi zmanjšanja proračunskih dotacij prej ali slej celo ugasnil, še kako veseli takšne iniciative. Če pogledamo širše, pa bi verjetno slovenska tranzicija potekala povsem drugače, če bi podjetja prevzemali kompetentni kadri z znanjem in vizijo, in ne zgolj takšni in drugačni povzpetniki s pravim političnim pedigrejem. Kaj bi lahko naredila brata Jakopin, če bi, denimo, dobila v roke Elan, kaj Igor Akrapovič ali Ivo Boscarol, če bi jima kdo podaril kakšno podjetje iz branže, ki je sorodna njunim dejavnostim ...