Tiskane izdaje
Prav paziti je treba, da nas med prazniki, ki so padli na delovne dneve in skupaj s prostimi sestavili že kar dvojne male počitnice, na primer ne izda zobovje. Dežurnega zobozdravnika bomo težko našli. Tudi mnoge druge koncesionarske ambulante so svoje dovoljene dneve, ko so lahko zaprte po največ dva dni skupaj, tretjega dne pa že morajo najti nadomestilo, zaprle kar za daljše obdobje – brez nadomestnega dohtarja v njihovi ambulanti tudi na vmesen običajen delovni dan in v določenem delovnem času.
Zobozdravstvene storitve pa so pri takšnem zdravstvenem varstvu še največji problem, saj je zdravstvena zavarovalnica »ugotovila«, politika pa prikimala, da čeljustne in zobne bolečine ne spadajo med tiste, pri katerih je potrebna nujna, torej tudi popoldanska, sobotna, nedeljska in praznična – seveda tudi sleherno noč v tednu – pomoč. Čeprav zoboboli tudi po strokovnih merilih spadajo med najneznosnejše in najbolj intenzivne bolečine.
Vsakomur, ki ga je kdaj zares bolelo zobovje, je jasno, da bi plačniki zdravstvenega sistema morali imeti na razpolago dežurnega zobozdravnika na primerno dosegljivem mestu noč in dan, in to brezplačno! Ne pa da polovico celotnega tedna do zobozdravnika sploh ne morejo. Kakor da bi poškodovance v nočnih prometnih nesrečah sprejemali v urgenco le od sedme ure zjutraj. Za zdaj so, hvala nevemokomu, oskrbljeni še kar hitro, čeprav so si le odrgnili nos ali samo opraskali členke prstov na rokah. Z zverinskim zobobolom pa je pač treba čakati na sedmo ali osmo jutranjo uro delovnega dneva zobozdravnika. To med temi prazniki lahko pomeni tudi štiri dni.
Cena zobozdravstvenega dežurstva ni tako visoka (manj kot 40.000 evrov v enem letu za en tim), da je v primerjavi z mnogimi drugimi izredno specializiranimi, redkimi in obupno dragimi, a zagotovljenimi posegi zdravstveno zavarovanje ne bi moglo pokriti. Le večino zavarovancev bi bilo treba vprašati, ali se jim zdi, da je treba imeti dežurnega zobozdravnika ali ne ter ali v več kot le devetih slovenskih mestih.
Zdravstvene storitve tako čedalje bolj bežijo pred pacienti – časovno in krajevno so vedno bolj oddaljene. Namesto da bi bile zaradi razvoja in rasti splošne blaginje čedalje bližje, nam zdravstveni politika in zavarovalnica jemljeta tudi že najbolj osnovne in samoumevne zdravstvene posege.
Seveda smo krivi tudi sami zavarovanci. Ste že slišali kakšno večjo skupino, da je zahtevala dežurnega zobozdravnika? Žal danes drugače ni več mogoče urediti ničesar na bolje (ali vsaj vrniti na nekdanje razmere) brez huronskega vpitja, zmerjanja in žuganja. Ob tihih plačnikih zdravstvenega zavarovanja pa mnoge stvari po tiho in na skrivaj zbežijo pred pacienti. Tako bo tudi z urgentnimi centri, ki v resnici nujno pomoč krajevno oddaljujejo od mnogih potencialnih uporabnikov, časovno bežanje so obupne čakalne vrste ... Beži, zdravstvo, bolnik gre!
