Bi uzakonili dobro glasbo?

Zakon, s katerim je umni zakonodajalec nameraval spodbujati slovensko kulturno identiteto na radijskih valovih, velja že skoraj dva meseca, o njegovih učinkih pa za zdaj slišimo le delna mnenja. Tisti, ki so zakonsko zapovedane kvote in njihovo umestitev v ustrezne časovne pasove zagovarjali že prej, se po pričakovanjih zdijo zadovoljni, a vse bolj se kaže, da ta ukrep ne bo minil brez motečega preostanka. Da bo treba zakon še popravljati, so že med njegovim sprejemanjem govorili mnogi vpleteni.

Problem ni sama zahteva po predvajanju ustrezno zamejene količine slovenske glasbe, vpisane v zakon (to so doslej vsaj nekatere postaje znale izigravati tako, da so imele pretežno slovenske noči in neslovenske dneve), ampak predvsem domorodska produkcija. Eden od urednikov komercialne glasbene postaje ve te dni povedati, da v okviru nekaterih zvrsti, ki bi jih pomemben segment poslušalstva rad poslušal, enostavno ne morejo najti dovolj slovenske produkcije, uredniki pa se morajo zato zatekati k ponavljanjem ali nič kaj razburljivi izbiri iz tradicionalnega repertoarja tukajšnjih uspešnic, ki se jih je marsikdo že zdavnaj naposlušal.

Pogled na seznam novih skladb, ki je dosegljiv na spletni strani ministrstva za kulturo, seveda govori le o segmentu vsega, kar poslušamo, a se zdi značilno: zahteva, da mora biti četrtina predvajane slovenske glasbe v radijskih programih glasba, prvič predvajana pred največ dvema letoma, in tudi siceršnja kvota urednikom precej omejujeta izbor in niti malo ni presenetljivo, da se je eden od urednikov pridušal, da domače produkcije morda niti ni premalo, ampak da vsa pa ni dovolj dobra. Zakonsko zapovedane kvote so v tem smislu nekakšna imenitna potuha, v programih se zaradi zakonske prisile vrti marsikaj, odgovor na vprašanje, ali je slovenski šund kakorkoli boljši od tujega, pa se zdi v takem kontekstu pravzaprav odveč. Odveč ni niti pomislek, da lahko tisto, kar je zapovedano, zlahka postane osovraženo. To vse je v popolnem nasprotju z nameni zakonskih sprememb.

Bivša ministrica za kulturo in njen državni sekretar, zdajšnji minister za kulturo, sta ponavljala, da se kvote ne spreminjajo, določa pa se druge kriterije, ki naj bi dosegli, da bi poslušalci čez dan lahko slišali glasbo v slovenskem jeziku. Pogled na seznam novih skladb pove, da je vmes precej izdelkov v neslovenščini, poleg tega se je kot problematično pokazalo tudi prijavljanje oziroma verodostojnost podatkov, saj ni nikogar, ki bi preveril podatke prijaviteljev. A to je le podrobnost, bolj vzbuja skrb, da je tisto, kar slišiš, ko greš poslušat omenjene naslove s seznama, v večini primerov katastrofalno, glasba, ki z neinventivnostjo vsaj malo kritičnega poslušalca ubije, in besedila, o katerih pomisliš, da bi zaradi njih nekdo kljub temu moral biti kaznovan, zelo kaznovan. Glasbeniki ne bodo naredili reda, zato bi bilo smiselno pričakovati, da se bo na zdajšnje stanje modro odzval tisti, ki je pripravil zakon. Čakajmo zakon o dobri glasbi.