Tiskane izdaje
Države na evropskem obrobju se morajo odločati za zgodovinske varčevalne ukrepe. Z njimi se krepijo socialne in politične napetosti, ne da bi sploh bilo gotovo, ali bodo s takšnim zategovanjem pasu lahko prišle na zeleno vejo. Skoraj ves južni del denarne unije od Portugalske do Grčije je sredi spirale recesije, naraščanja brezposelnosti in zadolženosti. Če jim že uspe zmanjšati primanjkljaje, recesija na drugi strani »poskrbi«, da delež dolgov v BDP kljub temu strmo narašča. Poleg tega so se med spopadanjem s krizo obudili stari resentimenti in na vseh straneh tudi poceni populizem.
V politični retoriki glavnih ključnih voditeljev povezave je odgovor na krizo več Evrope. EU namreč sploh ni imela struktur, s katerimi bi se spoprijela s krizo takšnih razsežnosti. Ob neuradni koncentraciji moči razvpitega dvojca Merkozy se je predvsem centraliziral pritisk na članice, naj začnejo varčevati za vsako ceno. To je posledica tega, da pakt stabilnosti z razmeroma strogimi maastrichtskimi pravili, namenjenimi zagotavljanju trdnosti denarne unije, ni deloval. Če sta ga nekaznovano kršili Francija in tudi Nemčija, ki velja za nekakšen zgled javnofinančne stabilnosti, je druge države težko obravnavati drugače.
Nato je s krizo prišla »nova doba«. Pakt stabilnosti so zaostrili, spisali so fiskalni pakt, nepoboljšljivi kršiteljici maastrichtskih pravil Madžarski resno grozi blokada kohezijskega denarja. Strožja politika do kršitev javnofinančnih pravil bo postala verodostojna, ko bo kaznovana še katera od prvokategornic. Bi, denimo, lahko kaznovali Francijo? A duh sankcij že načenja notranjo trdnost unije. Države, ki se znajdejo pod varčevalnim diktatom, EU obravnavajo kot bič, ki jih priganja in jim grozi. Takšne Evrope si najbrž nikoli ni nihče želel. Da bi že tako visoko zadolžena država morala plačati še visoko globo, je paradoks. Načelna vprašanja glede politike sankcij so v takšnih okoliščinah videti obrobna.
Kako lahko evropska komisija ali evropsko sodišče sploh prisili članice, naj uredijo proračune? Doslej so se za take korake odločale pod pritiskom finančnih trgov, ki so zahtevali čedalje višje obresti ... So de facto finančni protektorati manjše zlo? Uveljavljena taktika, s katero so politiki boleče ukrepe upravičevali z zahtevami Bruslja, je le bližnjica v slepo ulico, ki še bolj slabi zaupanje v EU. Tako celoten evropski projekt tava med izbirami, ki so vse po vrsti slabe.
