Tiskane izdaje
Za temeljni zakon na področju kulture, zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Zujik), se lahko zdi, da ga pristojno ministrstvo popravlja, kot bi se lotevalo dragocenega starodobnika: radikalnih posegov se bojijo vsi, ljubši so jim manjši, kozmetični popravki. Poudarek v omenjeni zvezi je večinoma na pridevniku kozmetični, čeprav je bilo že ob servisu pred tremi leti slišati glasove, da bi bilo treba zakon napisati na novo, z drugačno, sodobnejšo mentaliteto, občutkom in drznostjo. Tega filma ne bomo videli. Sedanja vlada – kar zadeva kulturne zadeve – ni iz takšnega testa, njen ravnatelj se je ministrici za kulturo gladko odrekel, ker ni hotela rudariti, neprizadeto je – skrit za pravim ministrom za kulturo, namreč ministrom za finance – tudi opazoval njeno prosjačenje za kulturne denarce.
Spremembo, ki jo je vlada s svoje 99. redne seje poslala zakonodajalcu, je pospremila ocena, da so bile pri izvajanju sedanjega Zujika ugotovljeni »nekatere administrativne ovire in bremena, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z manjšimi spremembami in dopolnitvami zakona«. Aha. V papirjih, ki so prejšnji teden z Gregorčičeve odpotovali na Šubičevo, je torej prav tisto, kar birokratski um najbolj obožuje, drobne finese pri formuliranju, spremembe, ki se na papirju zdijo večje in usodnejše, kot so v resnici. Tega se avtorji novele, skupaj s poveljujočim ministrom, dobro zavedajo. Ko so ugotovili, da je treba veljavo nacionalnega programa za kulturo, ki je strateški razvojni akt, podaljšati na osem let, ker v štirih letih ni mogoče izvesti vsega tistega, kar je v njem zapisano, je minister spremembo pospremil z besedami, da gre za enega »prvih ukrepov, ki so v duhu tega, kar se imenuje prenova kulturnega modela«.
Kakšen pa bo ta model, kaj se skriva pod birokratskim pudrom? Nič posebnega, kot se za kulturo neuresničenih obljub pač spodobi. Če si za zgleden primer lahko vzamemo iz novele traktat o tem, da morajo biti samozaposleni v kulturi plačani pošteno oziroma najmanj tako, kot so plačani zaposleni na primerljivih delovnih mestih v javnem sektorju, je jasno, da se kaj prida ne bo spremenilo in bodo samostojci še zmeraj revni: o višini plačila za delo, razlagajo na ministrstvu, se sporazumno s pogodbo dogovorita javni zavod in samozaposleni v kulturi, ta je tisti, ki mora zahtevati ustrezno plačilo, javni zavod pa mu ga mora zagotoviti.
Zakonska sprememba hujših finančnih posledic za državni proračun ne predvideva, ker avtorji novele pričakujejo, da bodo zavodi denar za samozaposlene, s katerimi sodelujejo, vzeli iz malhe lastnih prihodkov oziroma s prerazporeditvijo. Temu se reče kulturna politika na lahkoten način. Se je treba dolgo obljubljenega novega kulturnega modela pravzaprav bati? Ko so lani v Asociaciji, združujoči nevladnike in samostojne ustvarjalce, premišljali o spremembah, ki bi izboljšale položaj samozaposlenih, so izračunali, da bi uvedba minimalne plače zanje pomenila dodatni proračunski strošek v višini okrog devet milijonov evrov. To pa je natančno devet milijonov več od tistega, kar so si predlagatelji novele zamislili zdaj.
