Bitka za Bruselj

Zamisel je bila videti skoraj idealna. Da bi Evropejci, ki se v velikem številu počutijo čedalje bolj odtujeni od EU in njenega odločanja za zaprtimi vrati, lahko soodločali o prihodnjem vodstvu Unije, so evropske strankarske družine odločile imenovati spitzenkandidate za predsednike evropske komisije. Tako naj bi Unija postala bolj demokratična in bliže ljudem. Voditelji članic, predvsem tisti iz konservativnega tabora, so se najprej sicer obotavljali, a na koncu so, vsaj na strankarski ravni, soglašali z idejo.

Konec prejšnjega tedna so Evropejci – vsaj del njih – odšli na volišča. Bolj kot izbiro med Martinom Schulzem, Jean-Claudom Junckerjem in drugimi nosilnimi kandidati so imeli pred očmi domače teme. Še posebno se je povečalo število volivcev, ki zavračajo EU, se pustijo zapeljati argumentaciji populistov in Bruselj obravnavajo predvsem kot grožnjo. Kljub temu bodo v bruseljski demokraciji še vedno imele glavno besede zmerne stranke. Junkcer, spitzenkandidat najuspešnejše med njimi, bi moral bi po tej logiki prevzeti vodenje evropske komisije.

Da je ideja o spitzenkandidatih težko uresničljiva, je bilo očitno že pred volitvami. Tako predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy kot nemška kanclerka Angela Merkel sta opozarjala, da avtomatizma ni. Zasedanje voditeljev članic v noči na sredo je pokazalo, kako težko bo ustreči zahtevi parlamentarcev, da bi morali za vodenje komisije najprej predlagati Junckerja. Razlog ni le nasprotovanje Davida Camerona (jasne zadržke imajo še Švedska, Nizozemska in Madžarska), marveč širša bitka za oblast v Uniji.

Čeprav je Unija skozi svoj razvoj postajala čedalje bolj nadnacionalna, imajo v njej še vedno glavno besedo članice. Voditelji članic na vrhovih odrejajo glavne smernice Unije, evropska komisija je v precejšnji meri izvršilni organ njihove volje. Merklova je v odmevnem nočnem nastopu pred časnikarji sicer naštevala bolj ali manj formalne razloge, zaradi katerih Junckerjev prevzem glavnega položaja v Bruslju ne more biti samoumeven, a pred očmi je moral imeti predvsem željo članic po ohranjanju vodilne vloge v EU.

Če bi parlamentarci uveljavili svojo voljo, bi znotraj Unije okrepili svoj položaj. Komisija bi vsaj politično (ne na podlagi evropske pogodbe) postala bolj podobna pravi vladi, ki je bila blagoslovljena in izbrana po volji parlamenta. Da evropski parlament glede na doslej doseženo v razvoju evropske integracije še ni pravi parlament, ne more biti zanemarljivo. V zakonodajnih postopkih na ravni EU ima še vedno vlogo kot članice in sam sploh ne ne more pripraviti predlogov direktiv. Tudi daleč največji vir financiranja EU so – prispevki članic.

Po volitvah je siljenje v še več nadnacionalne Evrope že tako kočljivo. Marine Le Pen & Co. so po volilnem triumfu že v Bruslju nadaljevali tirade proti EU kot birokratski pošasti. Tako je v igri veliko več kot le kadrovska odločitev: Juncker, Schulz ali tretji človek. Razumljivo je, da iz socialdemokratskega tabora prihaja očitek, da se konservativni voditelji vedejo, kot da volitev ni bilo in brijejo norce iz demokracije. Toda: v precepu med nadaljevanjem klasičnih kravjih kupčij in grožnjo spodkopavanja ravnotežja znotraj EU je za zdaj edina rešitev: kupovanje časa.