Blagoslov, ne pa tveganje

Če bo obveljala najnovejša, močno zvišana napoved o nadaljevanju tigrovske rasti tudi letos, slovenskemu gospodarskemu čudežu še nekaj časa ni videti konca. Nova politična dejstva – odstop premiera, volitve nekaj prej in odhajajoča vlada, ki bo pol leta vladala z omejenimi pooblastili – ga ne morejo ogroziti. Prav nasprotno. Cerarjeva predčasna samoukinitev koalicijsko razcepljene in opravilno nesposobne vlade je bolj blagoslov kot tveganje ali grožnja gospodarskemu zagonu. To velja tudi za javne finance – kjer so vladajoče stranke podlegle predvolilnim računicam in rušile njihovo stabilnost; del tega je tudi stavkovna zgodba s sindikati, ki pa s padcem vlade začasno morda prihaja na stranski tir.

Na drugi strani slovenski gospodarski stroj zdaj na srečo deluje vse uspešneje in bolj avtonomno: izvozniki neutrudno in pospešeno izvažajo, podjetja in zasebniki vse več investirajo, državljani pa trošijo – ne glede na politiko vlade ali celo njej navkljub. To je opogumljajoče. Pa smo res že na ravni razvitih držav, denimo Nemčije, kjer si zdaj lahko privoščijo, da vlado sestavljajo pol leta in dlje, medtem pa njihovo gospodarstvo cveti, kot že dolgo ni?

Želeli bi si, da bi bilo tako – a ni. Slovenija pač potrebuje novo, trdno vlado s polnimi pooblastili, ki bo, upajmo, izpeljala nekaj pomembnih projektov, ki jim odhajajoča vladna ekipa pač ni bila kos. Pa naj gre za kontroverzni drugi tir, ki bi ga morali zgraditi že pred desetletjem, ureditev privatizacijske zgodbe z NLB ali konkretno izvedbo nekaterih nujnih reform, na čelu z zdravstveno. Gospodarske razmere, v katerih bo novinka nastopila mandat, bodo po vsem sodeč zelo ugodne – z izjemo visokega javnega dolga – in izgovorov, da reform ne bi začela, tudi zato ne bi smelo biti.