Bliskovita ustava

Egipt je slab mesec pred drugo obletnico revolucije (ta bo 25. januarja) dobil novo ustavo. Dokument, ki je spet razdelil to veliko državo ob Nilu. A hkrati tudi dokument, ki odpira pot v volitve novega parlamenta (predvidoma februarja), v katerem bo vsaj na prvih zasedanjih zagotovo spet govor predvsem o tej novi ustavi.

Mohamed Mursi, ki je vodenje države prevzel junija letos, je z novo ustavo preveč hitel. To je dejstvo. Toda po drugi strani so ga v to prisilili politični nasprotniki. Zlasti Mubarakovi možje, ki še vedno sedijo v ustavnem sodišču. Sodišče je namreč po tem, ko je poleti razpustilo spodnji dom parlamenta (češ da ni dovolj reprezentativen in kakor da je pod Mubarakom bil), na začetku decembra nameravalo razpustiti še ustavodajno skupščino in šuro, zgornji dom parlamenta. Predsednik Mursi se je odločil, da jih bo prehitel. Ustavodajna skupščina je tako na maratonski 17-urni seji urno zdrvela skozi vseh 236 členov ustave, jo potrdila in s tem omogočila hiter razpis ustavnega referenduma.

Toda prav zaradi tega ustavnega »blitzkriega« si je Mursi dovolil več napak. Ker je iz ustavodajne skupščine iz protesta proti njegovi politiki že pred časom izstopila skoraj tretjina (opozicijskih) članov, je zaradi hitenja z novo ustavo prvič po letu 1919 prelomil nepisano pravilo, da nobena pomembnejša odločitev v državi ne sme biti sprejeta brez soglasja Koptov. In ker je tako hitel, sploh ni bilo razprave o ustavi, ki je šla na referendum, ne da bi jo kdo prebral. Tudi zato je bila volilna udeležba zelo majhna.

Nova ustava prinaša več sprememb. Po novem vodilni člani nekdanje vladajoče Mubarakove Nacionalne demokratske stranke (NDP) ne smejo več sodelovati v politiki. V ustavnem sodišču bo po novem samo še 11, in ne več 19 članov, zato bo osem Mubarakovih sodnikov v trenutku izgubilo službo. Nova ustava razveljavlja vse dosedanje odločitve vrhovnega vojaškega sveta, ki je državo vodil po padcu Mubaraka, in tudi ustavni dekret predsednika Mursija, ki je novembra tako razjezil opozicijo.

Ta mu zdaj najbolj očita ustavni člen o šariji kot temelju egiptovske zakonodaje. O tem je sicer govorila tudi Sadatova ustava iz leta 1971, toda problem je, da bo o ustavnosti uporabe šeriatskega prava po novem odločal Al Azhar, najuglednejša univerza islamskega sveta, in ne več ustavno sodišče. Vplivni Al Azhar bi s tem postal nekakšna četrta veja oblasti v državi. In slab za prihodnost Egipta je zagotovo tudi člen, ki vojski zagotavlja precej avtonomije, hkrati pa jo odvezuje vsakršnega civilnega nadzora. Obrambni minister Abdel Fatah Al Sisi, ki je s skupino petdesetih mlajših generalov podprl predsednika Mursija v boju s staro generalsko gardo maršala Tantavija, je bil očitno zelo dober pogajalec ...

Opozicija in svet se bojita, da bo Egipt s predsednikom Mohamedom Mursijem in njegovimi Muslimanskimi brati, ki so pisali novo ustavo, postal nekakšen nov Iran. Ta strah je popolnoma odveč. Predsednik Mursi je velik pragmatik, ki dobro ve, da brez finančne pomoči Zahoda Egipt ne bo preživel zdajšnje politične in gospodarske krize. In Mursija za zdaj neprikrito podpirajo tudi v Washingtonu, saj je Egipt za Američane še vedno strateško pomemben zaveznik. Ne glede na to, kdo vlada v Kairu.