Bliskoviti rez

Razpis za člana uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki ga je družba objavila v zadnjih poletnih dneh, je bil najprej napovedan le kot poteza za dopolnitev obstoječega vodstva. Že kmalu je bilo mogoče slutiti, da postopek vendarle lahko prinese tudi kakšno prevetritev aktualne uprave, a da so nadzorniki SDH nato bliskovito in čez noč zamenjali glavna krmarja družbe, je presenetilo marsikoga.

Pri tokratnem kadrovskem cunamiju moti predvsem dvoje: da že na samem začetku ni bilo jasno, da gre v resnici za iskanje celotnega novega vodstva družbe in da javnost ni dobila pojasnil, zakaj sta morala prestol SDH zapustiti Matej Pirc in Matej Runjak. Zato se ni mogoče znebiti vtisa nepreglednosti in interesnih iger.

Še več. Z zamenjavo na SDH se je v nekaj tednih zgodilo že drugo obglavljenje ustanove, ki skrbi za upravljanje državne lastnine, poslanci pa so včeraj spet pozivali k dodatnemu rezanju glav na slabi banki. Tako se znova in znova potrjuje, da večmilijardno državno premoženje ostaja poligon, ne le za nabiranje poceni političnih točk, ampak tudi za merjenje moči različnih interesnih skupin, ki si hočejo zagotoviti določene ekonomske koristi – pri obvladovanju ali prodaji naložb.

A pričakovanja tistih, ki so si obetali, da bo z novo metlo na DUTB v trenutno najbolj razvpitem primeru – prestrukturiranju Save – zavel popolnoma drugačen veter, se niso uresničila. Zato bo zanimivo videti, kaj bo prinesla nova posadka barke SDH, ki se jo prav tako povezuje z določenimi omrežji, tudi tistim v Savi. Na srečo je strategija upravljanja le prinesla določene cilje upravljanja, vključno s predvidenim donosom državnih družb. Če ga bo SDH hotel doseči, bo tudi prostora za interesne domačijske posle v prihodnje vse manj.