Blodnje vojaka Dušana

Ni dvoma, umorjeni policist je za mizerno plačo tvegal - in tudi izgubil - življenje.

Objavljeno
27. avgust 2014 20.06
*jer* Policist na kolesu, policija, promet - Sobotna/Mnenja
Mitja Felc, kronika
Mitja Felc, kronika
Po brutalnem umoru policista so pričakovano na površje prišle debate o plačah in slabih razmerah zaposlenih v policiji. Nobenega dvoma ni: umorjeni policist je za mizerno plačo res tvegal – in tudi izgubil – svoje življenje. Zavržno dejanje, vredno vsakršnega zgražanja in obsojanja.

O policijskih plačah se je treba resno pogovoriti in najti rešitev, socialnega boja pa naj se nikar ne bije na plečih tragično preminulega očeta dveh otrok. Opozorila, da se policijskega dela ne more obravnavati in plačevati kot uradniškega, so upravičena, vendar je treba poudariti, da smrtnega primera v njihovih vrstah ne bi preprečila ne najboljša oprema ne bajna plača.

Prvi odziv po streljanju je bil ob pomanjkanju informacij pričakovan. Vojak, o katerem so pristojni vedeli, da ima malo morje težav, je v službeni uniformi med nadzorom prometa s pištolo naravnost v glavo ustrelil policista. Krivca so hitro našli v Slovenski vojski, kot da se za fanatike v svojih vrstah ne zmenijo, malodane jih rekrutirajo za takšno početje.

Izkazalo se je, da so za vojakove težave res vedeli in ukrepali. Kako ustrezno, naj ocenijo strokovnjaki, ne pa vsevedi za točilnim pultom. Že pred dvema letoma so mu prepovedali rokovanje z orožjem in ga razporedili na manj zahtevna dela, nazadnje je delal v kuhinji. Zaradi psihičnih težav je bil slabo leto na bolniškem dopustu. Zakonodaja prepoveduje, ne samo vojski, odpuščanje v takih primerih; zaposlenemu je treba najti ustrezno delovno mesto znotraj organizacije. Očitki, zakaj ga vojska ni vrgla na cesto, so, milo rečeno, smešni. Kaj pa bi s tem dosegli? Bežen pogled na strelčeve spletne zapiske da vedeti, da se je v njem že dolgo kuhalo nekaj hudobnega. »Copy/paste« primerov ameriških strelskih pohodov, kjer storilci zapišejo svoje blodnje in morda celo napovedo, kaj imajo za bregom. Pojavlja se resno vprašanje, kako prepoznati in ukrepati v takih primerih. Predvsem zadnje. Zakonodaja je zgolj za blodnje, ki nakazujejo slabe namere, in grožnje milostna. Manevrskega prostora za ukrepanje je malo. Včasih pa so preohlapni predpisi le priročen izgovor, tudi policistom, da zadev ne obravnavajo resno, čeprav ne le da bi jih lahko, ampak bi jih morali.

Res pa je, da če bi tako organi pregona kot druge pristojne institucije že vnaprej (preventivno) ukrepale oziroma podrobneje nadzorovale posameznike, ki navzven jasno kažejo izkrivljeno podobo pogleda na življenje, in je samo vprašanje časa, kdaj se bodo strgali z verige, bi mnogi od teh, ki zdaj pametujejo, kako bi bilo treba ukrepati, prvi dvignili glas in obtoževali, da postajamo represivna država, ki brez potrebe tepta človekove pravice.

Litijskega strelca ni vzgojila vojska, nastal je, tako kaže, zaradi kopice težav, ki so ga spremljale že iz otroštva. Vojska je le poklic, v katerem posamezniki, ki pogorijo na drugih področjih, v težkih gospodarskih razmerah najdejo (sicer slabo plačano) službo, a za socialno varnost je poskrbljeno. Tudi v policijo kakšen vstopi in ostane le v želji po socialni varnosti, ne pa zaradi srčnosti do poklica kot marsikateri njihov sodelavec. In s tem se postavlja večno vprašanje zaposlenih v javni upravi: res vsi zaslužijo enako plačilo?