Blokada

Francija se je pred dnevi postavila v družbo sodobnih držav, ki so istospolnim parom priznale pravico do poroke in posvojitve otrok. Končno, pravijo mnogi, zadovoljni, da je francoska leva politika vendarle zmogla ta zgodovinski korak, in razočarani, ker so Francozi zaradi novega zakona več kot pol leta bili srdit ideološki boj. Nasprotniki so ob spodbudi opozicijske desnice preplavljali ulice v bran tradicionalni družini, za katero se bodo, kakor svarijo, prizadevali tudi v prihodnje: morda že kmalu na ustavnem sodišču in zagotovo na volitvah. Zagovorniki napredne poteze v odgovor svarijo, češ kako neodgovorno je sejati homofobijo, nestrpnost in sovraštvo, predvsem pa pogrezati Francijo v nazadnjaško ozkosrčnost.

Intenzivnost spopada, ki poteka na ulici, je izraz krize, v kateri je Francija: izraža globino ekonomske, politične in socialne stiske. Mnoge je presenetilo, koliko negativnih strasti je sprožilo izpolnjevanje enaintridesete od šestdesetih obljub, kolikor jih je bil predvolilno dal socialistični predsednik François Hollande. Tudi Guillaume Duval, odgovorni urednik mesečne revije Alternatives Économiques, je pričakoval, kakor je poudaril v intervjuju za Delo, da je »francoska družba zrelejša« pri sodobnem odpiranju pogleda na istospolnost, sploh ker sta sosedi, Belgija in Španija, zakon o istospolnih porokah sprejeli že pred (skoraj) desetimi leti. »Izkazalo se je, da je Francija precej zaprta.« V krizi, ko tudi Francozi izgubljajo občutek varnosti in jih je strah, kako bo z njimi v prihodnje, ne preseneča, da se zapirajo vase. Izguba varnih starih sidrišč povečuje bojazen pred novimi pristani drugih.

Psihološka stroka opaža (v knjigi Francija v adolescenci), kako je v zadnjem času Francija kot kakšna najstnica zmeraj bolj ujetnica negativnega prepričanja, da ničesar ne zmore. Sploh kadar zre proti ekonomsko samozavestni Nemčiji ali jo nanjo opomnijo drugi, občuti neprijetno ljubosumje. Ozira se nazaj, namesto da bi gledala v prihodnost, in uporablja le znano retoriko. Pri iskanju identitete se vrača – kar ni samo njena majhnost – v keynesianski model ali celo v marksističnega, ne zmore pa širokega premisleka o morebitnih drugačnih oblikah prihodnosti. Zato se v razmerah, ko se pospešeno povečuje brezposelnost, zaskrbljenost državljanov in se na ulici krepijo protesti.

Med tem desnica v opoziciji ostri diskurz in flirta s skrajnostmi, levici na oblasti pada morala. Socialistom pojema vnema, a ne le zato, ker jih z roba grobo napada Jean-Luc Mélenchon, ampak so tudi notranje vse bolj razklani. Ne zmorejo in ne znajo najti velikih in dolgoročno učinkovitih rešitev, da bi jih ponudili Francozom – in bi bili z njimi zgled Evropejcem. Hollandu, ki mu podpora javnosti nenehno pada, ne uspe prebuditi niti upanja; pred nedavnim je celo sam obžaloval psihološko blokado države.

Francozi čakajo.