Tiskane izdaje
Ali za Libanon, prelepo deželo zaporedno se uresničujočih temačnih prerokb, še obstaja upanje, da se lahko izogne vojni? Ali je sirski konflikt po petkovem umoru Visama al Hasana, vodilnega libanonskega obveščevalca in zagrizenega nasprotnika režima predsednika Bašarja al Asada, dokončno prestopil sirske meje?
Podobe z današnjega množičnega Hasanovega pogreba, ki ga je libanonska opozicija na čelu s svojim voditeljem Saadom Haririjem, sinom (v podobnih okoliščinah) pred sedmimi leti in pol ubitega vodilnega sunitskega politika v Libanonu Rafika Haririja, spremenila v veliko politično manifestacijo in protivladne proteste, ki so hkrati tudi protesti proti »pokroviteljskemu« režimu v Damasku, niso vlile veliko upanja.
Libanon je nevarno blizu novega kroga vojne.
Ta državi neverjetne življenjske strasti z zaporednimi zlorabami nikoli ni pustila odrasti. Od konca brutalne izraelske vojaške operacije poleti 2006, v kateri je zaradi obranjenega ozemlja in posledične pretvorbe v vodilno politično silo v državi, slavilo šiitsko gibanje Hezbolah, Libanon ves čas hodi po tankem robu novega državljanskega obračuna.
Pri tem mu po svojih najboljših močeh pomagajo sosedi. Izrael se nikoli ni sprijaznil z vojaškim fiaskom v južnem Libanonu – posredno je bilo zaradi tega v bombardiranju Gaze decembra 2008 in januarja 2009 ubitih 1400 Palestincev.
Oblast v judovski državi pa je v svoje krmiljenja z bombniki željne roke (trdno) prevzela skrajna desnica.
Nov izraelski vojaški poseg v Libanonu je ves čas grožnja. Čeprav so se sirski vojaki aprila 2005 – le dva meseca po smrti Rafika Haririja, za katerega smrt libanonski suniti večinsko krivijo agente sirske obveščevalne službe in Hezbolah – umaknili iz Libanona, je Bašar al Asad s pomočjo svojega obveščevalnega aparata obdržal močno vlogo v libanonski politiki.
Potem ko je Asadu z neskromno pomočjo zunanjih sil upor proti režimu uspelo prevesti v sektaški spopad med suniti in šiiti, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo vojna preselila v Libanon. Na severu države, ob meji s Sirijo, spopadi med sunitskimi in šiitskimi milicami trajajo že leto dni. A nobeni od vpletenih strani do zdaj ni bilo v interesu, da se »oboroženi incidenti« razširijo v vojno.
Po petkovem bombnem napadu v Bejrutu se zdi, da prav nihče ne more zaustaviti nove libanonske vojne, katere izbruh bi bil koristen tako za Asada, ki je že izgubil sever države in na jugu nujno potrebuje »odprt korirdor«, kot za Hezbolah, ki v Libanonu ne bije le bitke za politični prevlado, temveč tudi za preživetje šiitskega polmeseca (Hezbolah-Damask-Teheran), proti kateremu so sunitske kraljevine (Saudska Arabija in Katar) v sodelovanju z Združenimi državami sprožile podtalno vojno. Zunanjih interesov je preveč, da bi se Libanonci lahko izognili novi veliki tragediji.
