Bo šlo brez Maa?

Ali je Dutertov pohod, ki se spreminja v pokol, pravo zdravilo za bolezen, ki bi se je hoteli vsi rešiti?

Objavljeno
04. avgust 2016 18.35
Philippines Duterte Rebels
Zorana Baković
Zorana Baković
Ko se je leta 1839 na Kitajskem, ki je imela takrat okoli 400 milijonov prebivalcev, začela prva opijska vojna, je bilo od osem do 12 milijonov ljudi odvisnih od mamil britanskih kolonizatorjev. Cesar Daoguang je zaukazal ukrepe, da bi državo očistili tega zla. Neuspešno.

V času prve kitajske republike in velikega eksperimentiranja z demokracijo so bili glavni vir prihodkov Kuomintanga (Nacionalistične stranke), pokrajinskih vlad in celo britanske kolonialne vlade v Hongkongu prav davki na opij. Po nekaterih ocenah iz tridesetih let 20. stoletja je bilo od opija odvisnih kar 10 odstotkov ljudi v takratni 450-milijonski Kitajski. Na čelo velike države je moral leta 1949 priti Mao Zedong, da so zatrli uporabo mamila. Vsi zgodovinarji kitajskemu vodji soglasno priznavajo prav to, da mu je uspelo izkoreniniti opij. Že do sredine 50. let prejšnjega stoletja je bila Kitajska očiščena tega zla. S popolno preobrazbo družbe, ki je za sovražnika razglasila mamila, ne uživalce mamil, ter začela bojevati narodno vojno proti bolezni, s katero je vsakdo lahko obračunaval. Včasih z utopično potrpežljivostjo. Včasih z enim strelom v zatilje.

Ko je Rodrigo Duterte objavil vojno proti mamilom v svoji stomilijonski državi, so se mnogi spomnili kitajskega voditelja in se vprašali, ali je tudi filipinski predsednik lahko tako uspešen, ne da bi svoj boj spremenil v pravo revolucijo in sistematično čiščenje tega, kar je Mao nekoč označil za temeljni vzrok družbene bolezni. Kapitalizma.

Nekatere metode, ki jih uporablja Duterte, res spominjajo na Maove. Javno razkrinkavanje županov in policijskih generalov, osumljenih, da sodelujejo z mamilarsko mafijo; poziv državljanom, naj prijavijo odvisnike ali jih celo ubijejo, »da bi njihovim družinam olajšali položaj«; hitra uporaba orožja med preiskavami sumljivih stanovanj in mestnih lukenj – tako sejanje strahu na vseh koncih spominja na nekakšno moralno inkvizicijo kakor na zakonito pospravljanje hiše.

In čeprav nihče v demokratičnem svetu ne more glasno podpreti demokratično izvoljenega filipinskega predsednika in njegovih krvavih metod odpravljanja kaosa, je pravzaprav ves svet pozoren na to, kaj Duterte počne, in čaka na rezultate. Celo Kitajska, v katero so se opij in številna druga mamila večinoma vrnila, takoj ko so dovolj dobro zbledele sledi Maove vladavine in ideologije. Če mamila razumemo kot eno od najgnusnejših oblik zla sodobnega sveta in kot napoved splošne družbene gnilobe, se lahko vprašamo, zakaj so demokratične države vse manj uspešne v boju z njim po zakoniti poti, z močjo družbe in samozavedanjem posameznikov. Je izvorni krivec res, kakor zdaj pravijo nekateri filipinski opazovalci nove oblasti, sama narava kapitalizma, ki je omogočila, da mamila uporablja tudi britansko kraljestvo in ameriška Cia?

Pomembneje je odgovoriti na vprašanje, ali je Dutertov pohod, ki se spreminja v pokol, pravo zdravilo za bolezen, ki bi se je hoteli vsi rešiti. In nikar tega ne poskušati početi pri nas doma. Vsaj ne do takrat, ko se vsi dogovorimo, da je čas za globalno revolucijo. Proti čemu in za kaj? O tem se je treba resno pogovarjati.