Bobinčeva nova garderoba
Kdorkoli bo vodil Gorenje, bo težko usklajeval kitajske interese s slovenskimi in evropskimi poslovnimi običaji.
Odpri galerijo
Franjo Bobinac FOTO: Roman Šipić/ Delo
Marsikoga je zmotilo, ko je nadzorni svet Gorenja le malo pred zaključkom prevzema imenoval prenovljeno upravo. A v resnici to ne spreminja veliko. Novi lastnik bo seveda lahko povsem po svoje sestavil novo ekipo. Prav mogoče pa je tudi, da bo ekipo v prvi fazi, ko bo še spoznaval razmere, le »dogradil«. Dopolnitev bo verjetno povezana z novimi cilji kitajskega koncerna na trgih, kjer je s svojimi izdelki že prisotno Gorenje.
Pri tem ni mogoče prezreti, da so Kitajci na splošno zelo težaven poslovni partner. Izhajajo iz popolnoma drugačne kulture, tako osebne kot poslovne. Po eni strani je njihovo domače okolje zelo učinkovito, če za to obstaja interes. Po drugi strani pa je še manj svobode odločanja. Zelo posplošeno povedano, primer Gorenja bo trk evropske poslovne kulture in slovenske birokracije s kitajsko muhavostjo in trmo. A s tem se bo morala spopasti uprava Gorenja, v kakršnikoli zasedbi. Po mojem mnenju je malo verjetno, da bo vodstvo Gorenja v bližnji prihodnosti povsem kitajsko. Verjetneje bo sestava mešana, pri čemer bodo največjo odgovornost nosili menedžerji iz evropskega poslovnega okolja. Ne trdim, da bo to Bobinčeva ekipa. Kdorkoli bo, bo težko usklajeval kitajske interese s slovenskimi in evropskimi poslovnimi običaji.
Napačno je razmišljanje, da je Slovenija s prevzemom izgubila Gorenje. Gorenje bo po prevzemu za Slovenijo vsaj tako pomembno, kot je zdaj. Še vedno bo zaposlovalo več tisoč delavcev in bo med največjimi izvozniki. Finančno stabilen, predvsem pa poslovno agresiven lastnik bi moral povečati moč slovenskega proizvajalca gospodinjskih aparatov. Se bo pa močno spremenil odnos družbe z nekaterimi deležniki, predvsem z državo. Bolj jasno povedano, Franjo Bobinac oziroma njegov naslednik bo najprej upošteval interese družbe. To ne pomeni, da bo Gorenje manj vlagalo v okolje, kjer deluje, bo pa vsako tako naložbo ustrezno ovrednotilo. Močno sicer dvomim, da bo Hisense v Slovenijo prinesel strogi kapitalizem, ki se ga nekateri tako bojijo. To je bolj pričakovati od Magne.
Vprašanje tako je, kaj lahko naredimo, da bodo novi lastniki prinesli čim več.
Kako je Slovenija sploh pripravljena na prihod velikih multinacionalk? Te po eni strani prinašajo veliko delovnih mest (in nikar ne mislite, da je večina teh za visoko izobražene ali strokovne tehnične kadre), a hkrati tudi bistveno večje nihanje potreb po kadrih. Država bo morala temu prilagoditi tako davčno in socialno politiko kot tudi migracijsko politiko.
A to je le vrh ledene gore ali češnja na smetani (kakor pač gledate). Slovenija se rada hvali z Luko Koper kot izvoznim oknom v svet. Toda veliko logistično vozlišče ni v Divači, kjer se združujejo poti iz Trsta, Kopra in Reke. In tudi ne v Ljubljani, kjer se poti razcepijo proti srednji in vzhodni Evropi. In niti ne na Pragerskem ali v Mariboru. Veliko logistično vozlišče je v avstrijskem Gradcu. Koliko let je potrebno, da se pridobi vsa soglasja za gradnjo velikega poslovnega objekta (če nisi Magna)? In kje bo torej imel Hisense z Gorenjem logistično centralo za Evropo?
Pri tem ni mogoče prezreti, da so Kitajci na splošno zelo težaven poslovni partner. Izhajajo iz popolnoma drugačne kulture, tako osebne kot poslovne. Po eni strani je njihovo domače okolje zelo učinkovito, če za to obstaja interes. Po drugi strani pa je še manj svobode odločanja. Zelo posplošeno povedano, primer Gorenja bo trk evropske poslovne kulture in slovenske birokracije s kitajsko muhavostjo in trmo. A s tem se bo morala spopasti uprava Gorenja, v kakršnikoli zasedbi. Po mojem mnenju je malo verjetno, da bo vodstvo Gorenja v bližnji prihodnosti povsem kitajsko. Verjetneje bo sestava mešana, pri čemer bodo največjo odgovornost nosili menedžerji iz evropskega poslovnega okolja. Ne trdim, da bo to Bobinčeva ekipa. Kdorkoli bo, bo težko usklajeval kitajske interese s slovenskimi in evropskimi poslovnimi običaji.
Napačno je razmišljanje, da je Slovenija s prevzemom izgubila Gorenje. Gorenje bo po prevzemu za Slovenijo vsaj tako pomembno, kot je zdaj. Še vedno bo zaposlovalo več tisoč delavcev in bo med največjimi izvozniki. Finančno stabilen, predvsem pa poslovno agresiven lastnik bi moral povečati moč slovenskega proizvajalca gospodinjskih aparatov. Se bo pa močno spremenil odnos družbe z nekaterimi deležniki, predvsem z državo. Bolj jasno povedano, Franjo Bobinac oziroma njegov naslednik bo najprej upošteval interese družbe. To ne pomeni, da bo Gorenje manj vlagalo v okolje, kjer deluje, bo pa vsako tako naložbo ustrezno ovrednotilo. Močno sicer dvomim, da bo Hisense v Slovenijo prinesel strogi kapitalizem, ki se ga nekateri tako bojijo. To je bolj pričakovati od Magne.
Vprašanje tako je, kaj lahko naredimo, da bodo novi lastniki prinesli čim več.
Kako je Slovenija sploh pripravljena na prihod velikih multinacionalk? Te po eni strani prinašajo veliko delovnih mest (in nikar ne mislite, da je večina teh za visoko izobražene ali strokovne tehnične kadre), a hkrati tudi bistveno večje nihanje potreb po kadrih. Država bo morala temu prilagoditi tako davčno in socialno politiko kot tudi migracijsko politiko.
A to je le vrh ledene gore ali češnja na smetani (kakor pač gledate). Slovenija se rada hvali z Luko Koper kot izvoznim oknom v svet. Toda veliko logistično vozlišče ni v Divači, kjer se združujejo poti iz Trsta, Kopra in Reke. In tudi ne v Ljubljani, kjer se poti razcepijo proti srednji in vzhodni Evropi. In niti ne na Pragerskem ali v Mariboru. Veliko logistično vozlišče je v avstrijskem Gradcu. Koliko let je potrebno, da se pridobi vsa soglasja za gradnjo velikega poslovnega objekta (če nisi Magna)? In kje bo torej imel Hisense z Gorenjem logistično centralo za Evropo?
