Tiskane izdaje
Slovenska obmejna področja spreminjajo podobo. Z bodečo žično ograjo prepredena Kolpa in dolina reke Dragonje delujeta kot militarizirani območji. Krajina trpi, a veliko bolj trpijo domačini. Vse bolj trpijo tudi živali, ki jim je smrtno nevarna žica prekinila naravne poti.
Vse to se dogaja zelo hitro: oženje prostora svobode, spreminjanje diskurza, radikalizacija javnega mnenja, širitev ksenofobije in rasizma, spreminjanje besed v (nepovratna) dejanja, izginjanje Evrope, v katero smo verjeli; izginjanje Slovenije, ki smo ji jo le predstavljali.
Bodeča žica je kruta, a jasna in neposredna podoba »nove« Evrope in »nove« Slovenije. Begunci s tem nimajo prav nič - vsiljene izredne razmere so namreč družbi in politiki omogočile, da se znebita prisilnega jopiča politične korektnosti in pokažeta svoj resnični obraz.
Bodeča žica se razrašča zato, da ostane. Ne glede na to, da je zadnji teden novembra iz Turčije v Grčijo priplulo le okoli 5000 beguncev in da se bo njihovo število še zmanjševalo. Ne glede na to, da se balkanska begunska pot zapira, saj po njej (od grško-makedonske meje naprej) ne morejo več potovati begunci in ekonomski migranti, ki ne prihajajo iz Sirije, Iraka ali Afganistana. Ne glede na to, da je na grških otokih vse več žariščnih točk, ki bodo močno spremenili prihodnost begunskih poti. Ne glede na to, da je Evropska unija v zameno za tri milijarde evrov svojo odgovornost za begunce »predala« Turčiji, eni ključnih igralk v sirski vojni, ki je v zadnjem letu dni z aktivno pasivnostjo omogočila razcvet tihotapskega posla. Ne glede na to, da nemška kanclerka Angela Merkel želi, da se »število beguncev drastično zmanjša«. Ne glede na to, da bo schengen kmalu preteklost in da bo kmalu govor le še o »obrambi evropskih zunanjih meja«.
Ne glede. Ali morda prav zato?
