Bogatih še ni zalilo

Podnebne spremembe se v pogovorih svetovne visoke politike svaljkajo že dvajset let, deset let pa je star edini akcijski načrt za zmanjšanje emisij iz Kjota, ki ga največje onesnaževalke niti niso upoštevale. Svetovne emisije tako vsako leto dosežejo nove rekordne vrednosti, planet se segreva, čedalje pogostejše so vremenske ujme, poplave, suše, doživljamo nov val izumrtja vrst, umirajo čebele, razlike med bogatimi in revnimi pa se povečujejo.

Evropska unija za Limo goji pričakovanje, da bo velik korak naprej. Vendar kaže, da svet ne deluje tako. Proizvajalke nafte so, kako priročno, napovedale pocenitev tega fosilnega goriva, države sveta pa so poskočile od navdušenja. Da ne bi na kakšnih pogajanjih komu slučajno uspelo z argumenti, da je fosilna energija draga in se jo splača zamenjati z obnovljivo. Mednarodni trgovinski sporazumi bodo pa tako odpravili vsako možnost, da bi bile do okolja neprijazne prakse bolj obdavčene. Kitajska ni napovedala znižanja emisij, napovedala je znižanje emisij na enoto BDP. ZDA so napovedale le zmanjšanje, ki ga omogoča njihova okoljsko zelo sporna plinska revolucija. EU zato mora ostati ambiciozna in glasna za velik del sveta, vendar to ne bo dovolj. V EU vremenske nesreče lahko odnesejo vlade, v ZDA ali Kitajski pač ne.

Slovenija ob tem nima niti politike blaženja podnebnih sprememb niti politike prilagajanja nanje. V dvajsetih letih nam je, nasprotno, uspelo podreti še vse sisteme, ki so delovali prej, od zagotavljanja poplavne varnosti, služb zaščite in reševanja z njihovimi usposabljanji v sistemu »nič nas ne sme presenetiti«, do lesnopredelovalne industrije. Državna uprava je pri tem neučinkovita in okorna, saj se ne zna hitro prilagoditi ter poiskati in podpreti zelene razvojne priložnosti za naprej.