Boj do zadnje občine

Prvi odzivi na napovedano reformo lokalne samouprave so siloviti. In pričakovani, saj predstavniki združenj občin, župani in politične stranke, ki imajo največjo podporo v manjših občinah, napovedujejo totalen odpor.

Preden se bo začela ostra »bitka za podeželje«, se je priporočljivo spomniti, kako smo dobili 212 občin. Čeprav je bilo na začetku mišljeno, da naj občina ne bi štela manj kot 5000 prebivalcev, so zakonodajalci ob reformi lokalne samouprave pred dvema desetletjema dopustili izjeme. Ko so občine postale plen prepleta političnih interesov in lokalnih pomembnežev, se je vse skupaj sprevrglo že v znano zgodbo o tem, kako izjema postane pravilo. Predrznost interesnih klik je šla celo tako daleč, da so v državnem zboru potrdili dve občini, čeprav so ljudje temu na referendumu nasprotovali. Seznam občin z manj kot 5000 prebivalci je tako postal dolg. Po ocenah številnih poznavalcev lokalne samouprave in priporočilih evropskih organizacij absolutno predolg. Po zadnjih dosegljivih podatkih tega osnovnega merila ne dosega kar 110 občin ali več kot polovica vseh.

Preden bodo varuhi podeželja, ki da bo brez svojih občin pahnjeno v revščino, razpihali žerjavico v plamen boja proti centralizmu in Ljubljani, bi bilo priporočljivo temeljito naštudirati, ali pa vsaj prebrati, zadnje revizijsko poročilo računskega sodišča o urejenosti področja občin. Revizorji ne opozarjajo zgolj na preveč občin, ampak tudi na njihovo učinkovitost. Leta 2010 jih je bilo le 48 finančno samostojnih, druge pa so prejemale solidarnostno pomoč. Politične stranke, ki so zdaj najglasneje proti, so, denimo, leta 2008 uzakonile, da se denar od finančno samostojnih občin seli k nesamostojnim. In te so navadno majhne, številčno šibke občine, ki niso sposobne izvajati osnovnih komunalnih storitev.

Predlog ministra za notranje zadeve Gregorja Viranta o zmanjšanju števila občin z doslednim upoštevanjem kriterija 5000 bi lahko označili z nekoliko predelanim izrekom – kar je politika dala, je tudi vzela. Pod pogojem, da bo reforma na koncu uspešna. Kljub zavedanju in splošnemu prepričanju, da je treba na tem področju nekaj spremeniti, odločne politične fronte za izvedbo tako zahtevnega projekta še ni. Podpora štirih koalicijskih predsednikov strank in predsednice vlade Alenke Bratušek je premalo, kajti na koncu bodo odločali koalicijski poslanci. Zato bo zanimivo opazovati, s kakšnimi izgovori se bodo zadnji začeli izmikati odgovornosti. Razmišljanja v koaliciji, da zdaj ni čas za odpiranje novih front, že gredo v to smer.

Modernizacija anahronističnega modela slovenske lokalne samouprave verjetno ni najpomembnejši ukrep, ko se država spopada s hudo krizo, je pa lahko toliko pomembnejši lakmusov papir za testiranje politične volje in javnosti nasploh, ali v tej državi hočemo spremembe. Vsi se strinjamo, da tako ne gre več, a sprememb na svojem dvorišču ne bi nihče dovolil. Branilci statusa quo so se pripravljeni potiti do zadnje kaplje za to, da se ne bi nič spremenilo. Četudi reforma lokalne samouprave še ni izdelana do zadnje potankosti, je zato ne bi bilo dobro takoj zavreči. Že zaradi občutka, da se nekaj vendarle premika.