Boleča spoznanja

Predsednik Borut Pahor je odpotoval iz Bruslja zmerno zadovoljen z doseženim in zmerno optimističen glede prihodnjega razvoja dogodkov. Res je, da Hrvaška pri svoji razlagi nima somišljenikov, a prepričljivih vzvodov, s katerimi bi jo le spodbudili, da na koncu prizna arbitražno razsodbo kot mednarodnopravno dejstvo, tudi še ni.

Predvsem pričakovanje, da se bo evropska komisija kot varuhinja evropskih pogodb, ki je zasnovala arbitražni sporazum, dejavno, odločno in učinkovito vpletla v zadevo, se ni izpolnilo. Misija prvega podpredsednika evropske komisije Fransa Timmermansa glede poštenega in celovitega izvrševanja razsodbe do zdaj ni bila uspešna. Tudi s tiho diplomacijo opazne spremembe niso bile dosežene.

Jean-Claude Juncker, ki je v rednih stikih z vsemi voditelji članic, je do zdaj nastopal z bolj dvoumnimi sporočili. Tako kot septembra za Delo je tudi ob Pahorjevem obisku pojasnil, da zadeva ne zanima nikogar drugega kot Slovenijo in Hrvaško. Kar je seveda v nasprotju z njegovimi svarili o dramatičnih posledicah arbitražnih zapletov za prihodnjo širitev EU na Balkan.

Tudi zato bo Junckerjeva misija pri zbliževanju obeh članic ostala negotova. Vse, kar je bilo videno do zdaj med stranema, je bil bolj govor gluhih. Stvar je posebno zapletena, ker se ne išče neka kompromisna sredinska točka, ker so na kocki temeljna mednarodna pravila. Zato ni alternative zbliževanju, ki temelji na razsodbi. Nekega novega sporazuma ne more biti.

Evropska diplomacija bo predvsem morala poiskati pot Hrvaške k spoznanju, da je spoštovanje razsodbe in njeno izvajanje pravzaprav v njenem lastnem interesu. Vprašanja, ki so za Zagreb v resnici najbolj kočljiva in boleča, denimo široko območje stika, kot ga je definiralo arbitražno sodišče, bodo s prakso najbrž postala manj dramatična.