Bolje maja kot avgusta

Primož Kozmus je na prvem predolimpijskem nastopu v Slovenski Bistrici doživel, po boksarsko povedano, zelo neprijeten »nokdavn«. Niti v najslabšem scenariju si ni mislil, da bo kladivo letelo zelo skromnih 73,60 m oziroma šest metrov manj od želene daljave. Je bil to zgolj ponesrečen in tehnično zgrešen nastop, ki ne bi smel vplivati na siceršnjo zelo pozitivno olimpijsko nastrojenost celotne ekipe, ali pač preizkušnja, ki je prižgala rdečo luč in alarm, da ne gre po želeni poti in s formo močno zaostaja za tekmeci?

Pravi odgovor bosta s trenerjem Marjanom Ogorevcem dobila čez dobra dva tedna, ko bosta sklenila drugi del trimesečnih priprav. Bolj kot zelo slabi meti pa skrbijo nekateri dvomi, ki jih pri Kozmusu v preteklosti nikoli nismo slišali. Že pred tedni je na novinarski konferenci v Brestanici bežno omenil načrt B, če vzpon forme ne bo šel po načrtih. V Sl. Bistrici je rezervno različico pod pritiskom slabega nastopa razložil bolj natančno. Če ne bo želenih rezultatov in bo preveč zaostajal za najboljšimi, bo v zadnjih štirih tednih pred Londonom dvignil intenzivnost dela na raven izpred štirih let. Dvomim, da ne bi 100-odstotno verjel v to, kar počne. Pa vendarle: zdi se, da se mu je prikradlo preveč šumov, ki jih ni vajen in s katerimi se v preteklosti ni tako intenzivno soočal. Ob zelo izraženi negotovosti in nenavadno velikem pričakovanju so to v prvi vrsti uvodni nastopi tekmecev. Pravi, da 82 m, kolikor sta vrgla Krisztian Pars in Ivan Tihon, ni hec. Seveda ni, toda dva meseca pred olimpijskim nastopom si beliti glavo s tekmeci, ki so že mesec dni v visokem tekmovalnem ritmu, je nespametno in izguba energije. Tako kot tudi skrb, ali bodo Pars & Co. šli na 83 metrov, sicer daljavo, za katero Madžar meni, da bo dovolj le za zmagovalni oder, ne pa za zlato.

Kozmusov adut zadnjih let je bil, da so se tekmeci veliko bolj ukvarjali z njim kot on z njimi. Vsakič, ko je na veliki tekmi stopil v areno, so se jim tresle noge, ker so vedeli, da je telesno močan za zmage in psihično nedotakljiv. Pars v Sl. Bistrico zagotovo ni prišel (na lastno željo), da bi videl, v kakšni formi je olimpijski prvak, ampak, da se nanj čim bolj privadi in ga občuti. Tudi v Velenju bo ob Primožu, da ujame delček olimpijske energije, ki jo je sicer pri Brežičanu že zdaj pošteno čutiti. Čeprav počutje po bistriškem polomu ni prijetno, nihče ne dvomi, da imata Kozmus in Ogorevc dovolj izkušenj (skupaj delata že 15 let) in znanja, da rešita neprijetno uganko. Treningi obetajo namreč veliko več kot pa prvi tekmovalni nastop. Lani je v Daeguju na SP osvojil kolajno v veliko težjih okoliščinah in presegel rezultatsko tudi najbolj drzne napovedi. Zakaj jih ne bi letos? Sicer pa je bolje, da so se mu tehnično povsem zgrešeni in nenadzorovani meti zgodili maja in ne avgusta na vrhuncu sezone.