Tiskane izdaje
Ko se je lansko pomlad – medtem ko so jo z znanjem in informacijami oboroženi sogovorniki nagovarjali, da bi »iskala rešitve« – slovenska vlada skrivala za drevesom in kričala »ne vidite me«, so humanitarni nevladniki že napisali programe za pomoč beguncem na slovenski postojanki balkanske poti. Ko so bili na meji, so nevladniki že delali, državni uradniki pa so bili – presenečeni nad dogajanjem.
Ko je Postojnsko pred dobrima dvema letoma presenetil žled in se je občinska oblast nekaj dni vedla, kot da se ne dogaja nič posebnega – četudi so občani živeli ob svečah in generatorjih –, so razmere na robu katastrofe reševali – nevladniki. Za »zahvalo« pa dobili očitke, da pretiravajo in spodkopavajo institucionalni red.
Nevladne organizacije seveda niso vedno samo dobre in plemenite. Več, predvsem finančnih afer je jasno pokazalo, da se tudi v njih združujejo ljudje z nečastnimi nameni. V takšnih primerih se državni aparat sicer pogosto izgovarja, da ne more ukrepati, ker gre za samostojne pravne subjekte. A oblasti, tudi lokalne, se kljub temu zelo rade ukvarjajo z razdeljevanjem denarja tem subjektom. Pa tudi z analizami, česa vse ne smejo in kaj bi jim lahko dovolili.
Jasno je. Davčne olajšave, javno financiranje, prenos javnih pooblastil z državnih in občinskih na nevladne strukture ... je treba skrbno pretehtati. Sicer lahko – ob bančno-finančnem – tvegamo še en sektor mahinacij. Pri tem ne bi bilo odveč, če bi si država, ki v zadnjih letih tako vneto varčuje, naredila pameten načrt, katero iz nepregledne množice javnih institucij bi lahko pogrešala. Ker bi nevladniki, seveda takšni z dobrimi referencami, delo za isti denar opravili bolje.
Bolje. Za isti denar. Ne slabšega za manj.
