Bolnik ubil zdravnika

Z nemo grozo so se zdravniki po vsej Sloveniji v četrtek zjutraj z minuto molka poslovili od svojega mladega izolskega kolega, 36-letnega Luisa Guillerna Martineza - Mema. V ljubljanskem UKC so napolnili veliko predavalnico do zadnjega kotička. Namesto k bolnikom so prišli to jutro sem, kot veleva človeškost naše kulture, poklonit se mrtvemu tovarišu. V predavalnici, kjer sicer preživijo ure in ure, da bi se naučili še kaj novega o pomoči bolnikom, so tokrat vstali in zrli v nerazumljivo praznino prihodnosti. Bolnik je ubil zdravnika.

Streli v srce in v možgane

Nihče ne ve, kaj sta se pogovarjala zdaj pokojni zdravnik urolog in njegov bolnik v tisti zadnji minuti, ko se je zdravnik, čeprav mu ne bi bilo treba, na hodniku usedel k svojemu bolniku, da bi pregledal njegove izvide. Bil je predober, kot reče ljudski glas za tiste, ki nikoli ne naredijo nikomur nič hudega, pa vseeno požanjejo jezo in bes. Tisti dan je pregledal 60 bolnikov, kar je nenormalno veliko za razviti svet, kjer pregledujejo zdravniki, kot je bil Martinez, zgolj po 20 bolnikov na dan. A se je kljub temu posvetil še enemu, ne vedoč, da je ta zadnji v njegovem življenju. Bolnik je nenadoma potegnil pištolo in svojega zdravnika večkrat ustrelil – v srce in možgane.

Ni prvič, da je v naši državi bolnik ubil zdravnika. Zgodilo se je že leta 2007, ko je bila z nožem do smrti zabodena mlada zobozdravnica. Takrat so zdravniki izvedli anketo in pokazalo se je, da je eksces v ljubljanski zobozdravstveni ambulanti le vrh, za katerim se razprostira široka pahljača verbalnega in fizičnega nasilja nad zdravniki. Le 13 odstotkov zdravnikov je takrat izjavilo, da ni še nikoli v življenju naletelo na nasilje ali grožnjo bolnike. »Svojec je hotel, da zobozdravnica njegovi materi izpuli pet zob hkrati, ker nima časa, da bi jo še večkrat pripeljal v ordinacijo. Če ne bo, bo že videla, kaj se ji bo na poti domov zgodilo,« je enega izmed konkretnih primerov opisala zdravnica. Podobno so ugotovile zase nekaj kasneje medicinske sestre. Kar 76 odstotkov jih je poročalo o psihičnem nasilju bolnikov, 30 odstotkov o fizičnem.

Policist in zdravnik

Agresija proti tistim, ki poskušajo s svojim znanjem bolnemu človeku pomagati, je sama po sebi absurdna. Vsak zdravnik v svojem delovnem življenju pomaga na tisoče bolnim. Če bi – hipotetično rečeno – bolniki pobili vse zdravnike, kar ne bi bilo težko, saj so v veliki številčni premoči –, bolnih ne bi imel več kdo zdraviti. Tudi tokrat je uboj zdravnika in policista le ekscesni simptom široko razširjenega nasilja. Zdravnik je za razliko od policista, ki ima pištolo vedno v žepu in ga že od vsega začetka, ko se je vpisal na policijsko šolo, pripravljajo na boj, nemočen. Pripravljen in dolžan pomagati niti ne pomisli, da bi se moral z bolnikom spopasti na življenje in smrt. Družba, v kateri se usmerja nezadovoljstvo in sovraštvo na ljudi, ki že tisočletja pomagajo drugim, je samomorilna, bolna.

Umik zdravnikov

Zdravniki in medicinske sestre občutijo, da se bolniki vse bolj znašajo nad njimi. Tudi nekateri zdravniki niso vedno korektni do bolnikov. Oboje ima za bolnike škodljive posledice. Ne samo da je zaupanje med zdravnikom in bolnikom nujni pogoj za uspešnost zdravljenja, utegne se zgoditi tudi, da se bodo zdravniki umaknili sami vase in oskrba bolnikov se bo zares poslabšala. »Kako naj v miru in zbranosti zdravimo ljudi, ko pa ne vemo, ali se bomo živi vrnili iz ordinacij domov?« se je vprašal te dni eden izmed zdravnikov. »Odločil sem se, da bolj zapletenih primerov ne bom več operiral,« mi pove drugi. Seveda, zakaj bi tvegal, ko pa so ga zaradi njegove napake pri delu pripravljeni linčati. Kdo je torej bolnike naščuval nad zdravnike, kar škoduje vsem?

Zlorabljeni novinarji

Novinarji, ki pišemo o zdravstvu, in naši uredniki se moramo na tej točki zazreti sami vase. Mi smo tisti, ki razširjamo vesti, stališča, mnenja. Javnost pričakuje, da bomo pametnejši od celotne družbe, da bomo imeli večjo sposobnost presoje za to, kaj je primerno, smiselno in pravilno, kot tisti, ki nam novice z različnimi lastnimi interesi posredujejo. A se je pokazalo, da mediji teh presoj ne zmoremo. Odkar s(m)o na krvoločnem trgu, se borimo predvsem vsak za svoj obstoj. Šele če bi se novinarski ceh kot celota vprašal o svoji odgovornosti in zmožnostih, bi se morda kaj spremenilo. Toda – po drugi strani – novinarji smo v prvi vrsti medij. Skozi nas gredo informacije, mnenja in stališča, ki jih širijo drugi. Tisti, ki že dolga leta spremljamo zdravstvo, vemo z imeni in priimki našteti ljudi, ki so nas nalašč ščuvali proti zdravnikom in s tem dolgoročno škodovali bolnikom.

Politiki in represivni aparat

V zadnjih letih so »akterji« v slovenski družbi izvedli nekaj načrtnih napadov na zdravništvo, vse z namenom diskreditacije in preusmerjanja pozornosti z bolj pomembnih problemov v državi na zdravnike. Med njih lahko štejemo nekatere ministre za zdravje, delovanje javne zdravstvene blagajne, komisije za preprečevanje korupcije in kriminalistične policije. Problemi, zaradi katerih so zdravnike linčali v medijih, so bili finančno in moralno minorni – če so sploh bili – v primerjavi s sočasnim ropom bank. Da niti ne govorimo o državnem zboru, zibelki sovražnega govora poslancev, ki z neposrednimi televizijskimi prenosi pridejo v vsak slovenski dom. Tako preusmerjajo pozornost s svoje impotentnosti, da bi zakonsko uredili razmere, na zdravnike.

Čudaške so tudi posamezne poteze sodstva. Denimo razsodba proti porodničarju, v kateri je sodišče kot napako zdravnika navedlo, da porodnica ni podpisala, da se strinja z naravnim načinom poroda. Kakor da bi se človek sploh lahko strinjal z nečim, kar obstaja že milijone let, kar je običajna pot za rojevanje nešteto generacij, kar je samoumevno? Ženska bi umrla brez zdravnikove pomoči skupaj s še nerojenim otrokom, kot so ženske umirale skozi vso zgodovino, a je bil zdravnik vendarle obsojen, ker se porod kljub njegovi pomoči ni iztekel optimalno. Seveda, kadar se nekomu kaj zgodi v bolnišnici, ki mora biti za svoje delo zavarovana, je prav, da dobi odškodnino. Marsikje po svetu je to samoumevno, v Sloveniji pa je zakonodaja takšna, da je najprej treba najti krivca, šele nato se izplača odškodnina. Pogrom nad zdravniki je tako vgrajen v sam kazenski zakonik, ki obravnava zdravnikovo delovno napako kot kriminalno dejanje.

Tragičnost odnosa zdravnik – bolnik

Mediji ob takšnih primerih dobijo krila, kar povzroči, da se ljudski srd po nepotrebnem usmeri na zdravnike. Češ da ubijajo, čeprav pomagajo, a niso vsemogočni. Podobno je tudi z izjavami o zaslužkarstvu, koruptivnosti in drugih slabih lastnostih zdravnikov. Kakor da ne bi bili razpeti med dobro in slabo vsi ljudje. Kadar se javnost osredotoči predvsem na slabe lastnosti ene poklicne skupine, na primer zdravnikov, ne pa tudi na lastnosti bankirjev, menedžerjev, politikov, učiteljev, birokratov, umetnikov, delavcev in gospodinj, prepoznamo gonjo. Tisti, ki gonjo povzročajo, in mediji, ki jo omogočajo, bi morali vedeti, da s tem škodijo bolnikom, torej v prihodnosti tudi sebi. Če bi bilo zdravstvo urejeno, bi bilo slabih dejanj manj.

V izolskem pokolu gre za tragiko samo po sebi. Bolnik je čakal na operacijo raka prostate in po vsej verjetnosti je imel kateter. Imeti kateter pomeni ne samo nadlogo, zaradi katere je treba pogosto k zdravniku, ampak tudi konec moškosti, kar prizadene tisoče, ki čakajo neznansko dolgo na majhno operacijo, ki bi jih lahko odrešila težave. Pričakujejo, da bodo prišli na vrsto takoj, a čakajo nečloveško dolgo, kot čakajo nedopustno dolgo v naši državi tudi nekateri bolniki z rakom. Ne le urološki, tudi drugi. Takšnim, ki čakajo z rakom na operacijo dva ali tri mesece, ne more pomagati nihče, ker je bolnikov preveč, denarja in zdravnikov pa premalo, da bi vsi prišli pravi čas na vrsto. Rak se medtem širi, metastazira, postaja smrtonosen. Zdravnik svojega znanja in poslanstva zaradi omejenih sistemskih možnosti ne zmore izpeljati optimalno, kar ga spravlja v poklicni in človeški obup, bolnike pa v smrt. To je prava tragika odnosa zdravnik – bolnik. Nuje razrešitve te težave politiki in birokrati, ki vodijo Slovenijo, nočejo razumeti, vlada Mira Cerarja in ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc še prav posebno ne. Lažje jim je, da z glavo v pesku, nezmožni, da bi našli rešitev in jo izpeljali, čakajo, da mine njihov čas, in upajo, da ljudje tega ne bodo prepoznali in jih bodo ponovno izbrali za svoje bogove. Takšno kolobarjenje skozi družbo zgolj z namenom lastnega preživetja duši Slovenijo že četrt stoletja.