Botri padca verske novele

Novela zakona o verski svobodi, ki je bila prvo omembe vredno dejanje vlade Alenke Bratušek na religijskem področju, uradno ne obstaja več. Novelo je neposredno po nastopu premierke pripravil urad za verske skupnosti. Zadnji dan aprila jo je v javno razpravo in medresorsko ter koalicijsko usklajevanje poslalo ministrstvo za kulturo. Pred tednom dni na koalicijskem usklajevanju ni dobila podpore. Odslej velja za opuščeni zakonodajni projekt.

Verska novela je ostala brez koalicijske podpore, čeprav so bile njene ambicije že od vsega začetka skrajno minimalistične: zvedene so bile na najnujnejše zapolnjevanje pravnih praznin, ki so nastale z ustavnosodno odločbo iz aprila 2010, s katero je ustavno sodišče razveljavilo dele zakona o verski svobodi. Kljub temu je novela padla, še preden je dodobra ugledala luč sveta, natančneje, še preden bi ministrski svet lahko sklepal o njej in bi novela lahko postala »vladna«. Je njen nagli padec torej presenečenje? Žalibog, ne!

Zakaj ne? Zdi se, kot da bi v zadnjem dobrem desetletju nastal vzorec ravnanja, katerega glavni akterki sta vsakokratna slovenska vlada (oziroma politične stranke, ki jo sestavljajo) in največja verska skupnost, Rimskokatoliška cerkev. Za ta vzorec je značilno, da se pomembni premiki v njunem medsebojnem odnosu in tudi širše, v odnosu med Rimskokatoliško cerkvijo in družbo nasploh, navadno dogajajo takrat, ko je na oblasti desna vlada, medtem ko so za obdobja levih vlad značilni zastoji v medsebojnih odnosih ter bolj ali manj neuspešni poskusi levih strank, da bi cerkvenim »pridobitvam« iz časov desnih vlad za nazaj postavili takšne ali drugačne meje ali jih umestili v ustrezne okvire.

Konkretno: Sporazum o duhovni oskrbi v Slovenski vojski, ki je bil podlaga za oblikovanje vojaškega vikariata v sedanji, vse prej kot samoumevni in nesporni obliki, je z Rimskokatoliško cerkvijo (oziroma Slovensko škofovsko konferenco) jeseni leta 2000 sklenila kratkotrajna Bajukova vlada. Glede na svoje posledice precej daljnosežnejši zakon o verski svobodi, ki je sistemski zakon za religijsko področje, je leta 2007 sprejela vladna koalicija pod vodstvom Janeza Janše.

Leve vlade, ki so le-tej sledile, pa naj gre za Pahorjevo ali sedanjo Bratuškovo, si odtlej, še posebno pa po ustavnosodni presoji zakona o verski svobodi iz aprila 2010, zaman prizadevajo za noveliranje omenjenega zakona. Pri tem krivca za njihovo neuspešnost niti ne gre iskati v nasprotovanju največje verske skupnosti, ki pač krčevito in praviloma tudi z izdatno pomočjo desnega političnega pola brani vsakokratne »pridobitve«, se pravi, lastne interese. Nasprotno, botrice lastnih neuspehov so kar bojazljive leve vlade same, ki so jim ljubši gnili kompromisi in podmizno ribarjenje v kalnem kot oblikovanje načelnih politik in njihovo izvajanje.

Kakorkoli, jeseni naj bi ministrstvo za kulturo predstavilo novo novelo, ki bo po napovedih vsebovala korenitejše in daljnosežnejše spremembe spornega zakona o verski svobodi. Je treba dodati, kako nepopisno bo presenečenje, če bo ta kdajkoli sprejeta?