Božičku in dedku Mrazu

Kako se je pismo namenjeno božičku in dedku mrazu znašlo na naslovu Vlade Republike Slovenije.

Objavljeno
27. december 2012 20.01
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
V teh zmedenih časih, ko so že skoraj vsi proti vsem in se je tudi v Sloveniji pojavila nepremostljiva razpoka med onimi zgoraj in tistimi spodaj, ki množično protestirajo, sta se sklenila Božiček in dedek Mraz povezati. Znanstveno dokazano je, da nenehno tekmovanje uničuje zdravje, medsebojno sodelovanje pa ljudi krepi, zato sta tudi naša junaka pozabila nepremagljive zgodovinske antagonizme, izvirajoče iz časa in potreb ljudi, ter začela delati z roko v roki.

Božiček je med svojimi pismi letos prejel tri, ki jih je zložil na poseben kupček. Prvo je bilo pismo bolnega Srečka. »Draga moja Božiček in dedek Mraz! Prosim vaju, da mi letos omogočita operacijo, na katero čakam že dve leti. Včeraj sem moral v lekarni plačati 18 evrov za obvezo, ki mi jo je predpisal zdravnik. Kupil sem si tudi tablete, ker me vse tako boli. Bil je tako prijazen in me je poslal naprej, a me bo tudi tisti pregled stal 70 evrov, če hočem priti na vrsto, preden umrem. Vsak mesec moram plačati še 28 evrov v Vzajemno. Jaz vsega tega ne zmorem, ker imam samo 250 evrov penzije. Slišal sem, da imajo direktorji v bankah in zavarovalnicah več kot deset tisoč evrov plače in poleg tega jemljejo iz nje denar na različne načine, ker ga imajo premalo. Zato vaju prosim, naj se ta kapitalizem že enkrat neha, odpeljita nekam vse te ljudi, da nam ne bodo več kradli.«

Drugo pismo je napisal zdravnik. »Draga moja čudodelca, še nikoli vama nisem pisal, odkar sem odrasel, a tako ne gre več. Vsak dan nas bolj stiskajo. Dobro moram razmisliti, kateremu bolniku bom dal draga zdravila, ker denarja ni več za vse. Naročili so mi, naj ne operiram bolnika z rakom letos, ampak šele prihodnje leto, ko bo spet denar. Poleg tega je čedalje več hudo bolnih, nekateri pa prihajajo v ordinacijo tudi le zato, da bi se malo pomenili. Povsem jih razumem, saj se tudi z mano nihče več ne pogovarja. Vsi moji samo delajo in nenehno moram delati tudi sam. Zato vaju prosim za participacijo. Šele ko bodo ljudje občutili v žepu, da obisk zdravnika stane, bodo raje šli poklepetat k prijatelju, jaz pa bom lahko zdravil resnično bolne. Prosim vaju tudi za več pravice. Vsi zaslužimo enako, čeprav delamo nekateri dvakrat več kot drugi. Vse to sem že stokrat povedal pristojnim. Prosim vaju, da bi končno sprejeli kakšno pametno rešitev.«

Tretje pismo ni bilo podpisano: »Draga moja, letos vama za darila ni treba nič skrbeti. Kupil sem si novega beemveja, ženi angleškega buldoga, hčerk pa ni doma, ker sta ravnokar odpotovali na smučanje čez Lužo v Beaver Creek, da se naučita še malo jezika. Če bo vse tako, kot je, bo še najbolje. Bolnih ljudi ne bo nikoli zmanjkalo in posel mi cveti sto na uro. Če potrebujeta kak voziček ali berglo – glede na vajina leta –, kar povejta.«

Božiček je pisma nekaj časa prekladal sem ter tja, nato pa jih vse skupaj poslal svojemu novemu partnerju dedku Mrazu, ki ima na voljo več časa za premislek. Dedek Mraz je tuhtal in tuhtal, se praskal po svoji stari beli bradi, nato pa prilepil znamko in na pisma napisal nov naslov: Vlada Republike Slovenije.