Brdo, Stradun in Balkan

Vrh procesa Brdo, ki naj bi bila skupna pobuda Slovenije in Hrvaške, namenjena predvsem tistemu, česar na območju Zahodnega Balkana hudo primanjkuje, krepitvi političnega dialoga in ustvarjanju zaupanja, je zaprl vrata. Kje bo srečanje regionalnih voditeljev prihodnje leto, če sploh bo, je za zdaj najmanj pomembno. Zdi se namreč, da kljub navzočnosti visokih gostov, lani francoskega predsednika Françoisa Hollanda, letos nemške kanclerke Angele Merkel, vse besede in lepe želje obvisijo v zraku.

Za trenutek se je le treba vrniti v konec devetdesetih let, ko se je nevtralnemu, pravzaprav zemljepisnemu pojmu zahodni Balkan pridružil izrazito ideološko obremenjen politični termin Zahodni Balkan. Skovanko je EU izumila za potrebe nekdanjih jugoslovanskih republik, ki niso članice Unije, in od takrat je eden ključnih izrazov za procese, vezane na pridruževanje držav Jugovzhodne Evrope. Izluščilo pa se je tudi vprašanje, kaj sploh je Zahodni Balkan. Če je mogoče soditi po tem, kaj si države, ki so v regiji, na tem povsem res ideološko in politično obremenjenem območju, želijo, gre za države, ki niso, vendar bi rade bile del EU.

In prav uresničitvi želja po vstopu v »sanjsko« družbo, kjer se sicer ne cedita med in mleko, vendar si je vsaj mogoče predstavljati, kako bo videti jutri, je namenjena tudi pobuda procesa Brdo, katerega eno pomembnejših sporočil je tudi napoved vrha EU-Zahodni Balkan konec avgusta v Berlinu pri kanclerki Angeli Merkel.

Vendar brez ozadja tudi v dogajanju tega procesa ne gre. Eno od teh je gotovo to, da si hrvaška zunanja politika na vse kriplje trudi, da Slovenije pri različnih pobudah, povezanih z Zahodnim Balkanom, sploh ne bi bilo poleg, saj si želi biti edini regionalni voditelj glede tega vprašanja. Zato nas niti ne čudi organizacijska kolobocija, povezana z imenom srečanja (ali le proces Brdo, kot je zagovarjala Slovenija, ali proces Brdo-Brijoni, kot je hotela hrvaška stran), ki ga prav zaradi tega skoraj ne bi niti bilo. Lastna pomembnost Hrvaške, ki si nemalokrat želi biti ena in edina, je znana in nič kaj nenavadnega; tako kot velikokrat tudi slovenska neodločnost. Zato niti najmanj ne presenečajo medijski zapisi v hrvaškem časopisju, ki so navzočnost nemške kanclerke zminimalizirali na raven, da je sploh odveč, da pride v Dubrovnik, in podpira »neko srečanje«, če ne namerava odločno podpreti gradnje pelješkega mostu. Gre za povsem obrobno, čeprav niti ne tako nepomembno vprašanje, s katerim pa bi se morala resno pozabavati hrvaška diplomacija, ki nemalokrat niti noče ob sebi videti nekoga, ki misli in deluje podobno.

Nemara se bo kaj kmalu treba vprašati, kakšen mora biti tudi prispevek Zahodnega Balkana k evropski prihodnosti in tako obrniti perspektivo, gledanje na dogajanje, ki je, kot so navsezadnje opozarjali vodilni politiki regije, tudi v Dubrovniku, enkrat na tej, drugič na oni strani varnostnega tveganja … Meja pa je zelo tanka črta, ki je številni nemalokrat niti nočejo videti. Vse prevečkrat se namreč dozdeva, da taisti zaradi dnevnih in notranjepolitičnih potreb očitajo EU njeno hegemonistično strategijo do te regije, vse premalokrat pa se vprašajo, kaj morajo – na gospodarskem in političnem prizorišču – narediti sami.