Brez alternativ

Dvoličnosti na samem vrhu evropske politike nikoli ne primanjkuje. To, kar je bilo na vrhu EU in Turčije pred tednom dni razglašeno za presenečenje in izsiljevanje, je že dolgo na mizi. Več mesecev se kot mantra ponavlja, da zunanje meje Unije ni mogoče učinkovito nadzirati in zajeziti neregularnega toka brez sodelovanja s Turčijo. V Egejskem morju so začele pluti Natove ladje. Tudi vračanje migrantov na turška tla je ves čas krize ena od želenih rešitev. Enako velja za preseljevanje kontingentov beguncev neposredno iz Turčije.

Nikogar ne bi smelo presenetiti niti, da Turčija za množico beguncev na svojem ozemlju pričakuje finančno pomoč. Liberalizacija vizumskega režima je proces, ki – ob znanih pogojih – poteka že nekaj časa. Turčija, dolgoletna kandidatka za članstvo, je še edina država v čakalnici z režimom vizumov, čeprav je bogatejša kot Moldavija ali Albanija. Niti odpiranje poglavij v okviru pristopnih pogajanj ne bi smelo biti nesmotrno. Z njimi bi Unija obdržala vsaj nekaj vpliva na notranji razvoj v Turčiji.

Iz tega ne bo nastalo veliko. Angela Merkel je še v času, ko je gulila opozicijske klopi, delala kampanjo proti začetku pogajanj o polnopravnem članstvu. Odločitev o njih je bila sprejeta, ko sta bila v Berlinu in Parizu na oblasti še Gerhard Schröder in Jacques Chirac. Merklova in Chiracov naslednik Nicolas Sarkozy sta pogajalski proces obravnavala zgolj kot dejstvo, ki nikakor ne pomeni, da bo Turčija – ima že več prebivalcev kot Francija – nekega dne res postala prava članica.

Tudi danes Merklova in drugi voditelji ne izhajajo več iz tega, da je turško članstvo sploh realistično. Sam turški premier Ahmet Davutoğlu je v času, ko je bil bolj akademik kot politik, razglabljal o strateški globini Turčije v širši regiji. Imela naj bi, drugače kot druge nekdanje in sedanje kandidatke za članstvo, geopolitične alternative. Od strateške globine v zadnjih letih ni več ostalo veliko. Kljub večji osamljenosti in interesu po zaveznikih ima Turčija v odnosih z Unijo med begunsko krizo še vedno večji vzvod.

Ko je Davutoğlu na bruseljskem bazarju trgoval z voditelji EU, je kupčijo za reševanje begunske krize razglasil za prelomnico v celotnih odnosih z Unijo, ki so veliko širši kot zgolj področje migracij. Čeprav so nekaj dni pred vrhom spet udarili po svobodi tiska, tega v Uniji niso niti kritizirali. Turčija naj ne bi postala le varna tretja država, v katero bi lahko vračali begunce z grških otokov, marveč tudi varna država izvora. Tako bi turške državljane (Kurde?), ki bi prišli brez vizumov v EU in bi nato prosili za azil, lahko hitreje vrnili v domovino.

Poleg vseh mednarodnopravnih, moralnih in političnih šibkih strani ima kupčija z Ankaro še druge pomanjkljivosti. Njen uspeh je bolj kot od evropskih želja odvisen od dobre volje nepredvidljive Ankare. Nastaja v stiski in pod velikim pritiskom, ko ni več nobene druge alternative. Kljub temu je bolj celovita kot zaprtje balkanske poti, ki je povzročilo le krizo v Grčiji in usmerjanje beguncev na druge poti. Toda delovati ne bo mogla, če ne bo odpravljena glavna evropska hiba – pomanjkanje solidarnosti pri sprejemu beguncev. Zato lahko Angeli Merkel še enkrat spodleti.