Brez denarja

»Nočem le slišati lepih besed, hočem videti denar,« je bilo sporočilo Jean-Clauda Junckerja pred vrhom EU. Da bo moral z vrha oditi nekoliko razočaran, je bilo očitno že pred njegovim začetkom, saj so članice Unije še vedno zadržane do obljub o sofinanciranju Junckerjevega sklada za strateške investicije, s katerim naj bi zagnali evropsko gospodarstvo.

Juncker, ki ga od začetka spremlja senca afere Luxembourg Leaks, je investicijski program pripravil na vrat na nos. Negotovo ni le to, kako bo deloval v praksi, ampak tudi, v kolikšni obsegu bo morala biti uporabljena finančna alkimija, da bi iz njegovega kapitala v višini 21 milijard naredili želeni 315-milijardni sveženj naložb. Med članicami že tako ni soglasja, kaj naj bi z njim sploh financirale. V Bruselj so poslale sezname brez rdeče niti in s projekti za naložbe, za katere ne morejo zbrati dovolj denarja.

Njihova usklajenost z Junckerjevimi cilji in gospodarnost sta bili drugotnega pomena. V zvezi s tem, kam bo šel denar iz sklada, se bodo v prihodnjih mesecih še lomila kopja. Poleg tega je vse bolj očitno, da en investicijski program ne more biti čarobna paličica za odpravljanje težav evropskega gospodarstva. Članice bodo veliko dela morale opraviti predvsem na domačih tleh, da bodo sploh pritegnile naložbe.

Ne katera od članic ne EU kot celota se ne more vesti, da je otok sredi globalnega, hitro spreminjajočega sveta, polnega priložnosti za investicije. Delovnih mest ne odpirajo politika ali bruseljski programi, ampak predvsem – podjetja. V Evropi še preveč vlad bolj kot vzpostavljanje do kapitala prijaznega okolja s strukturnimi reformami ali naložbami v raziskave, razvoj in inovacije zanima vzdrževanje vse dražjega, a do volivcev prijaznega statusa quo.

Kljub pomanjkljivostim je Junckerjev program vsaj iz političnih in psiholoških razlogov koristen kot pogumen znanilec drugačne logike.