Brez jezika ni manjšine

Materni jezik, ki je včeraj praznoval svoj mednarodni dan, ima za posameznika tako simbolen kot lahko tudi zelo čustven pomen. Še zlasti takrat, kadar je iz tega ali onega razloga preganjan, zasmehovan, ignoriran ali celo prepovedan. Zgodovina je polna takšnih zgodb. Na prav poseben način pa materinščino doživljajo narodnostne manjšine, ki so se po volji zgodovine znašle zunaj matičnih držav. Materinščina in neodtujljiva pravica do njene uradne rabe sta temeljna identitetna vez manjšine z narodnostno pripadnostjo. Brez jezika pač ni narodnostne manjšine.

V evropskem prostoru, kjer je število pripadnikov drugih podobnih manjšin v Evropi skozi desetletja ostalo približno enako, ponekod pa se je celo povečalo, ima slovenska narodnostna manjšina na avstrijskem Koroškem posebno mesto. Medtem ko so bili Slovenci na dobršnem delu tega območja še na prehodu iz 19. v 20. stoletje večinsko prebivalstvo, večinsko v smislu, da je bilo slovensko govorečega prebivalstva več kot 90 odstotkov vseh, so danes tam izrazita manjšina, katere delež se giblje nekje nad dobrimi desetimi odstotki.

Pri tem je treba dodati, da se je ta proces zgodil brez prisilne ali prostovoljne emigracije večjega obsega. Še več. V obdobju vladavine Habsburžanov so temu območju prav zaradi njegovega slovenskega značaja pripadale nekatere posebne pravice, slovenščina pa je bila v avstro-ogrski monarhiji do leta 1918 tudi uradni jezik in drugi jezik dežele. Glavni vzrok za danes močno razredčene vrste slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem tako tiči predvsem v načrtni asimilaciji, ki tu poteka vse od plebiscita leta 1920.

Severna soseda obljub, ki jih je pred plebiscitom dala koroškim Slovencem, češ da bodo njihove narodnostne in jezikovne posebnosti za vedno varovane, ni izpolnila. Kot tudi ni izpolnila obveznosti, ki jih je pri varovanju manjšin sprejela s podpisom avstrijske državne pogodbe leta 1955. Nasprotno. V svojem notranjem pravu je večinoma ves čas skrbela za zniževanje teh obveznosti in standardov varovanja.

Tokratni poskus, da bi v novi deželni ustavi avstrijske Koroške kot uradni deželni jezik izrecno omenili nemščino, ki je že tako ali tako uradni jezik države, slovenščine pa ne, zato ne bi smel nikogar presenetiti. Gotovo pa bi nas morala presenetiti ponedeljkova izjava predstavnika Zveze slovenskih organizacij za Odmeve, da so najnovejši zaplet glede osnutka nove ustave zagrešili slovenski mediji. In da teh težav sploh ni.

Če smo se že navadili na precejšnjo neučinkovitost in servilnost slovenske diplomacije (tudi) glede manjšinskih vprašanj, pa je takšno stališče predstavnika manjšine, milo rečeno, zelo nenavadno. Čigave interese pravzaprav zastopa? Če Slovenci na avstrijskem Koroškem v osnutku nove deželne ustave namreč ne vidijo niti najmanjše grožnje prihodnosti materinščine kot drugega uradnega jezika dežele, s tem pa tudi svojemu statusu varovane narodnostne manjšine, zakaj bi jo potem videla matična država? Ali pa to pomeni, da bi morali najprej zaščititi predvsem slovensko manjšino pred samo sabo?