Tiskane izdaje
Prijatelj je napisal roman in prosil Martinija (italijanski pisatelj in politik Fernando Martini, guverner kolonije Eritreje), naj mu pomaga izbrati izviren naslov. Ali tvoj roman govori o muhah, je vprašal Martini. Kje pa! Kaj pa o pajčevinah? Tudi to ne. Torej bi bil naslov tvojega romana Ne muh, ne pajčevin.
Tu smo že nekje v obnebju nove slovenske »dialektike«, tokrat o t. i. sovražnem govoru. Kaj to sploh je?! Pojmov nimam povsem izbrušenih, čeprav sem v novinarstvu že pol stoletja in sem bil v tem času samo enkrat tožen. Pisal sem o neki skulpturi in ušlo mi je, da je samo »dotična« gospa v njej prepoznala »tisto«. Sodišče je po bogvedi koliko razpravah ugotovilo, da sem za »tisto« kriv in da moram plačati precejšno odškodnino. Hvala grškim bogovom, da so se me usmilili in me niso strpali v zapor. Zaradi »tistega«!
To temo odpiram, kajpak zaradi tistega, kar je zdaj aktualno. Sovražnega govora. Okoli tega se toliko vsega vrti, da so stvari v principu neprepoznavne. Pojmi so zabrisani. Če kravi rečemo, da je krava, ali je to žalitev? Če konju rečemo, da je konj, je to žalitev? Če človeku rečemo, da je konj, je to žalitev? Tu je kar nekaj idiotizmov. V pravne sisteme evropskih držav se je zavleklo več stereotipov v zvezi z živalmi, ki naj bi bili v svoji pojavnosti žaljivke za človekov ego. Za dostojanstvo.
Dogaja se pravzaprav nekaj nenavadnega: živimo z živalmi in rastlinami v sožitju, vendar se jim posmehujemo. Komunikacija v vseh družbah je polna »dovtipov« o ženskah kot kravah, o moških kot konjih - kar je lahko celo tudi simpatično -, vendar se je treba malce zamisliti. Je to posmehljiv, sovražen govor? Kako posmehljivo gledajo na nas vrste, ki so nedvomno pametnejše, da nas bodo preživele? Človeške vrste ne bo težko preživeti, bo že sama poskrbela za to.
Sovražni govor je nekaj mnogo bolj globalnega, kot ga poskuša interpretirati aktualna politika. Indijanci, aboridžini ali bušmani komunicirajo z naravo spoštljivo. Divjadi, ki jo uplenijo, se obredno opravičijo. Tu ni sovražnega govora, vsaj kolikor vemo, naj bi se ta reč v glavnem pojavila s politiko. Z nami. Sovraštvo je kajpak vselej bilo, če ne drugega, med plemeni ali kako drugače, toda sovražni govor poskuša institucionalizirati šele sedanja družba. Če rečeš kravji drek, je že nekaj narobe, če rečeš konjska figa, je spet nekaj narobe!
Vse tone v neko novo bizarnost. Nekdaj smo imeli inkvizicijske prepovedi knjig, besed, pojmov, imen itd., zdaj dobivamo celo iz Strasbourga navodila, katere izraze smemo uporabljati, da ne bi »naskočili« kake človekove pravice. Joj, kako so države postale skrbne okoli tega! Tisto, kar smo stoletja urejali na vasi s spoštovanjem do sosedov in kar se je zdelo neka večna infrastruktura dobrih medčloveških odnosov, je nenadoma postalo plen pravniških birokratov. Ali smem sosedu reči, da je bedak? Nič več!
Vrnimo se v slovensko »dialektiko«, v kateri ni ne muh ne pajčevin. In v kateri je temeljito izpraznjen prostor za osebke vseh vrst. Govoriti o sovražnem govoru je v takšnem praznem ozračju ne samo nesmiselno, ampak groteskno. To je temica, ki si jo je politika našla, da bi še bolj zamešala jajca. Ljudstvo potrebuje prostor, da se prikaže na prizorišču, ne pa da ga v nedogled nadlegujejo z njegovimi pravicami, koliko besed si sme privoščiti. Slovenski prostor je preprosto zasičen s politiko in politiki, ki nikomur drugemu ne dajo dihati. Niti ljudstvu. Kako se bo to končalo?
Zdi se, da je t. i. sovražni govor še ena finta v rokah vladajoče »elite«, ki manevrira levo in desno, je pa vse skupaj zelo daleč od ljudi in njihovih potreb. Je sovražni govor pomembnejši od nezaposlenosti, propadajočega gospodarstva, izropanih bank in opustošene Slovenije? Je ta komentar sovražni govor? Zdaj pa je vsega dovolj, vsi, ki pleteničite okoli tega, pojdite študirat zgodovino francoske revolucije, ki se je začela na ulicah s »sovražnim govorom«.
Problem Slovenije je, da ni ne muh ne pajčevin. To družbo so politiki zapeljali v nekaj tako zatohlega, da rešitve ni videti niti na koncu tunela. In vendar so še vsi tu. Čedalje več jih je. In veste, kje je največ sovražnega govora? V politiki. Tam se začenja kontaminacija. V teh krajih ni ljudstvo nikoli zakuhalo ničesar hudega. Razen tolminskih puntov in podobnih »nespodobnosti«. Saj vemo: grad gori, grof beži ... Se je naša zgodovina končala?!
