Če bo vlada sklenila, da državnemu zboru predlaga razrešitev generalne državne tožilke Barbare Brezigar, bo to prvi takšen primer postopka zoper enega od najvišjih pravosodnih funkcionarjev v državi. Doslej se namreč še ni zgodilo, da bi morala ali predsednik vrhovnega sodišča ali generalni državni tožilec kot osebi, ki zasedata najvišji funkciji v pravosodju in o izvolitvi in razrešitvi katerih odločajo poslanci, predčasno zapustiti položaj. Zato gre pritrditi premieru, da gre res za vprašanje par excellence.

Ključna dilema za vlado, ki se bo po napovedih ta četrtek ukvarjala s tem vprašanjem (in dala nanj odgovor?), bo, ali je Barbara Brezigar prestopila mejo ustavno in zakonsko dopustnega, ko je v zadevi Baričevič, ki je bila s pisno odredbo vodje specializiranega oddelka skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala Branke Zobec Hrastar dodeljena v delo policistu tega oddelka, po telefonu in brez vednosti Zobec Hrastarjeve dajala policistu navodila za preiskovanje, navodila, zaradi katerih kaznivih dejanj naj vodi preiskavo, in mu naročila, da jo mora obveščati o poteku. Zobec Hrastarjeva je takšen poseg Brezigarjeve označila za »nenavaden in pomeni nezaupanje v moje strokovno delo«, zato je z mesta vodje oddelka odstopila. Pravosodni minister Aleš Zalar pa je ravnanje prve tožilke v državi prepoznal za protiustavno in protizakonito.

Minister bo moral predsednika vlade povsem trdno prepričati, da je generalna državna tožilka tako ravnala. Tako smo razumeli Boruta Pahorja po seji vlade prejšnji teden, ko je bil sicer ministrski zbor že tik pred tem, da odloča o razrešitve Brezigarjeve. V tednu dni bi morali tako v vladi odpraviti vse pomisleke, ki pa jih LDS in Zares očitno nimata več - generalna državna tožilka je ravnala protipravno.

Ali si lahko vlada pri tem pomaga s sporočilom sodnega sveta, ki je na začetku meseca razrešil predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Andreja Barago? Pri tem ni posebej okleval. Pridobil je ustrezno gradivo in odločil, da za najvišje predstavnike v pravosodju veljajo najstrožja pravila presoje njihovega dela. Brez sence dvoma ga morajo opravljati v skladu z ustavo in zakonito. Če se ta dvom pojavi (tudi v zadevi prisluhov zaposlenim na tem sodišču namreč še ni dokončno odločeno, saj je Baraga po izdaji odločbe informacijske pooblaščenke terjal sodno varstvo), potem ni mogoče več govoriti o avtoriteti, verodostojnosti in zaupanju v delo pravosodnih funkcionarjev. Za koga pa naj namreč veljajo najvišji standardi pravne presoje, ki se mora izkazovati tudi v filigranskem tehtanju pravnih in etičnih norm, če ne za policijo, tožilstvo in sodstvo?

Razrešitev generalnega državnega tožilca je sicer bolj občutljivo vprašanje kot denimo razrešitev predsednika vrhovnega sodišča, saj ima prvi tožilec v državi bistveno več neposrednih pristojnosti do nižjih tožilcev kakor prvi sodnik v državi do nižjih sodnikov, do katerih nima skoraj nikakršnih pooblastil. To pomeni, da je politika pregona bistveno bolj odvisna od pogledov in razmislekov - ki seveda morajo biti v okviru zakonite, strokovne in pregledne presoje - generalnega državnega tožilca, kot to velja v sodstvu. In prav zato je pravna in tudi politična odločitev za razrešitev ali proti razrešitvi Barbare Brezigar toliko bolj podvržena strogim merilom. Dejstvo pa je, da mora biti delo nosilcev državne oblasti pod nadzorom. To nesporno velja tudi za vrh tožilstva. Če tega ni, smo v brezpravju.

Če - in ko - se bo končal boj za zakonske interpretacije, se bo začel za politične. Za vladajočo koalicijo očitno bolj usodne, saj je videti, da jih kadrovske (ne)odločitve bistveno bolj razdvajajo kot vsebinske. Pa tudi SDS je že sporočila, kaj oziroma kdo je v ozadju morebitne razrešitve Barbare Brezigar.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela

Premieru gre pritrditi, da gre res za vprašanje par excellence. Foto: Ante Orlić/Delo