Tiskane izdaje
Ob valu protekcionizma in novih geopolitičnih napetosti na relaciji Zahod–Rusija postaja svetovno gospodarstvo vse trši, nevaren prostor, kjer beseda »vojna« dobiva nove oblike in pomene, pa naj bo trgovinska, diplomatska ali carinska. Velike države, ZDA, Kitajska, Rusija, se že premišljeno vkopavajo na svoje borbene položaje ter brusijo strategije in taktike za prihodnje spopade, Evropska unija, ki nastopa z 28 glasovi, pa potrebuje več časa, da poenoti poglede in nekako ukrepa, Slovenija s svojo šibko zunanjo politiko pa se zdi še posebno nepripravljena na diplomatske in gospodarske spopade.
Če pogledamo zadnji primer, izgon ruskih diplomatov, ki je razdelil Unijo in pomeni zelo verjeten uvod v gospodarsko vojno s sankcijami na obeh straneh, bi bilo za nas kot majhno, odprto izvozno državo s skromno politično težo v Uniji, na prvi pogled najudobnejše, če bi sledili največjim gospodarskim partnericam, kot sta Nemčija ali Francija – in se usedli na vlak, s katerim v preteklosti nismo imeli sreče.
Lahko bi ravnali tudi drugače, bolj zrelo, originalno. Pač glede na to, da je Rusija naša pomembna gospodarska partnerica, s katero imamo tudi odlične politične odnose. Recimo po zgledu sosednje Avstrije, ki se je v diplomatski vojni odzvala spretno in pragmatično, premier Sebastian Kurz pa je tudi javno pojasnil, češ, želimo biti most med Vzhodom in Zahodom. Uradna Ljubljana ali Mladika do zdaj nista zmogli sprejeti in utemeljiti zrele diplomatske odločitve, ki bi pragmatično sledila nemajhnim interesom slovenskih izvoznikov na ruskem trgu, zraven pa nas ne bi izločala iz kroga zahodnih držav, ki jim želimo civilizacijsko, gospodarsko in kulturno pripadati.
S tem, ko nimamo stališča, še enkrat potrjujemo svojo majhnost – vlado pa je tudi v tem primeru, kot pri zakonu o zaščiti NLB, prehitela opozicija.
