Slovensko igralništvo je v resni krizi. Po približnih ocenah je novogoriški Hit lani pridelal okoli osem milijonov evrov izgube, Casinò Portorož pa še dodatne tri. Če k temu dodamo še vse druge igralnice in igralne salone (z izgubo posluje tudi 12 od 32 zasebnih igralnih salonov), je izgube za več kot 12 milijonov evrov. In to v dejavnosti, ki je včasih nosila zlata jajca. Igralništvo pomaga ustvarjati 1,12 odstotka slovenskega domačega bruto proizvoda (to pomeni od 350 do 400 milijonov evrov prihodkov na leto in vsaj 150 milijonov v proračun).
Krivdo za zavoženo igralniško strategijo nosijo vse dosedanje slovenske vlade in tudi zdajšnja do zdaj ni pokazala, da zna upravljati z »zlatonesnicami«. Minister za finance je v Novi Gorici povedal, da se vlada zavzema za liberalizacijo dejavnosti. To pomeni, da naj bi po nekaterih načrtih še ta mesec v javno obravnavo posredovala osnutek predloga strategije razvoja igralništva, na podlagi katere naj bi jeseni (menda novembra) spremenili zakon o prirejanju posebnih iger na srečo.
Strategija sicer res ne določa, da bi država morala prodati svoje deleže v igralnicah zato, ker zasebni igralni saloni menda poslujejo uspešneje kot državne igralnice. Toda liberalizacija pomeni prav to, saj osnutek igralniške strategije predvideva, da bi zakon preklical obvezo, po kateri smejo zasebniki imeti največ 49-odstotni delež lastništva. Privatizacija sama po sebi res ne more povzročiti večjih negativnih posledic v igralništvu. Najpomembneje bi bilo, da bi država ohranila nadzor, primerno davčno politiko in preudarno odločanje pri izdaji koncesijskih dovoljenj, so prepričani zagovorniki liberalizacije.
V Hitu pa se upravičeno bojijo, da bi takšen poseg lahko spravil dejavnost - in s tem celo goriško regijo - na kolena. Drago Podobnik, prvi mož Hita, ki ima veliko izkušenj tudi v zasebnem igralništvu, opozarja, da sprememba lastništva ni tista, ki bo jamčila za uspeh. Precej pomembnejša je usposobljenost menedžmenta in splošni pogoji, v okviru katerih mora delovati igralniška družba. Svari pa pred prodajo državnih igralniških deležev v času, ko je premoženje najbolj razvrednoteno, in zahteva odločne sanacijske ukrepe. Vsaka napačna poteza v tem trenutku odnaša delovna mesta.
V Hitu se bojijo, da bi se zasebni lastniki kratko malo prilagodili razmeram, odpustili več delavcev in poskušali preživeti za vsako ceno, tudi za ceno nazadovanja. Čeprav poskušajo v Hitu z ohranjanjem državnega lastništva ohraniti ugodnosti in varno zaščito državnih jasli, lahko verjamemo, da sama privatizacija igralnic ne more biti zlati ključ do rešitve problema. Igralnice so v težavah ne glede na to, v čigavem lastništvu so, in kljub dejstvu, da številne politične igrice ob vsaki menjavi oblasti nikakor ne koristijo igralništvu.
Pokazalo pa se je, da jim še manj koristi logika izčrpavanja najboljših vlečnih konjev slovenskega gospodarstva. Če so slaba strategija, slabo državno upravljanje, velika finančna kriza in neobvladljiva konkurenca privedli do izgub, potem je popolnoma logično, da bi se tudi državni aparat moral že zdavnaj odpovedati igralniškim suhim cekinom. Če bi morala država s čim pohiteti, bi morala takoj zrahljati davčni primež. V portoroški igralnici so odpustili 120 zaposlenih, v Hitu naj bi jih letos skoraj 200. Ne morejo varčevati samo neposredni proizvajalci. Tega aksioma državni strategi še niso vzeli zares. Dokler ne bodo zmanjševali stroškov v državnem aparatu in morda prezaposlili kaj uradnikov v turizem (ali kam drugam), dotlej v vladi ne bodo našli vse odrešujoče magične strateške formule. Niti pri nekoč vsemogočih igralnicah ne.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
Boris Šuligoj, dopisnik Dela iz Kopra Foto: Roman Šipič/Delo