Tiskane izdaje
V današnji družbi primanjkuje zaupanja. Bistvo evropske krize je kriza zaupanja. Tema, ki jo je vzel pod drobnogled letošnji Blejski strateški forum, tukajšnja edina vélika razprava o mednarodnih odnosih, je pravšnja. Toda ostajamo z veliko vprašanji in malo odgovori.
Zaupanje je pošlo na vseh ravneh. Ni ga med globalnimi akterji, med Zahodom in Rusijo, ki sta v novi hladni vojni, Putinov imperij je, kot nekoč Sovjetska zveza, spet »imperij zla«; ali med Kitajsko in Japonsko, ki razkazujeta svojo moč v Vzhodnem morju; zmanjkuje ga med centrom in periferijo Evropske unije, razdrla se je vez solidarnosti, ki je desetletja pomagala zraščati staro celino.
Ne nazadnje, kako naporni so meddržavni odnosi brez trohe zaupanja, vemo tudi sami, pomnimo nenehno obsedno stanje med Slovenijo in Hrvaško, ki pogosto druga drugi ne verjameta niti dober dan. Sodobne družbe so razrahljane, politično lepilo, ki je držalo skupaj povezave, kakšna je evropska, je popustilo.
Zaupanje je dragocena, krhka dobrina – ko poide, ga je težko pridobiti nazaj. Kriza, ki se je začela v finančnem sektorju, prešla v ekonomsko in socialno, je sčasoma postala kulturna. Ogroža socialno tkivo naših družb in demokratičnih institucij.
Kapitalizem je preživel veliki zlom leta 2008, a nič ni več, kot je bilo. Evropejce je okužil eksistencialni strah, borijo se za preživetje. Ljudje in družbe scela so postali introvertirani, bolj in bolj jih zanima samo še zaščita tistega, kar je ostalo. Evropska demokracija ni več prepričljiva, EU je v sebi prazen projekt.
Filozofija vodenja v politiki in gospodarstvu se spreminja, tradicionalni načini sprejemanja odločitev se kažejo kot preveč rigidni. In vendar nekatere stvari ostajajo nespremenljive. Brez zaupanja ni nič; njegova vrnitev je mogoča samo z obnovo vezi med politiko in državljani. Brez zaupanja je Evropa projekt, ki ga poganja le še strah pred lastnim propadom.
