Brezglavi vrtiljak

Kadar gre narobe, gre narobe vse. Ta pesimistični rek se potrjuje zdaj v Sloveniji, in četudi si vsi želimo, da ne bi bilo tako, bi morali za izboljšanje kaj narediti. Toda ne. Kot na zakletem vrtiljaku se vrtimo vse hitreje, kričimo od vznemirjenja, strahu in jeze, a ko se vrtiljak vsake toliko časa ustavi in nam uspe pogledati, kje smo, vidimo, da bomo morali izstopiti na istem mestu, kot smo vstopili. Vrtenje vrtiljaka pač ne prinese preskoka naprej. Prej nazaj. To se kaže tudi v zdravstvu.

V Sloveniji je zdaj brezposelnih 400 zdravnikov. To je alarmanten podatek. Ne le ker smo v izobrazbo teh mladih zdravnikov kot družba vložili veliko milijonov evrov, popoln absurd je, da morajo bolniki ob toliko brezposelnih zdravnikih čakati v dolgih vrstah na pregled ali operacijo. Po drugi strani poklic zdravnika ni primerljiv z drugimi poklici, saj si brezposelni zdravnik dela ne more iskati sam. Če bi mlad zdravnik objavil oglas »Sem zdravnik, ki zdravi vse bolezni. Če ste bolni, pridite k meni!«, bi ga preganjala policija in ga vtaknila v zapor. Zdravljenje je namreč preveč občutljiva in tvegana dejavnost, da bi jo prepustili pobudi posameznikov. Vse razvite države po svetu zato zdravniški poklic pazljivo regulirajo. Slovenija tako, da so mladi zdravniki zdaj na cesti, bolniki pa ravno tako.

Vzrokov za brezposelnost zdravnikov je več. Prav nesrečno sta sovpadli uspešnost mariborske medicinske fakultete in gospodarska kriza. Mariborsko fakulteto je država ustanovila zaradi pomanjkanja zdravnikov, postavila tam celoten profesorski zbor, zgradila celo novo stavbo, a kaže, da izobražuje predvsem za tujino. Tudi ljubljanska fakulteta je morala pred dvema ali tremi leti zaradi pomanjkanja zdravnikov povečati vpis, zdaj pa so njeni diplomanti odveč. Slovenija je v tistem času na široko odprla tudi vrata zdravnikom iz nekdanje Jugoslavije in preostalega »tretjega« sveta, danes pa svoje pušča na cesti. Pomanjkanje zdravnikov je še vedno veliko, a država je medtem bankrotirala.

Po šestletnem študiju se zdravniki zdaj s težkim srcem ozirajo v tujino. »Zakaj bi morali oditi? Šolala sem se zato, da bom zdravila naše ljudi!« mi je včeraj v pogovoru rekla ena izmed zdravnic, ki je brezposelna že skoraj leto dni. Toda kljub želji, da ostanejo, so dejstva neizprosna: v zadnjih 14 mesecih je kar 253 zdravnikov zaprosilo zdravniško zbornico za potrdilo o dobrem imenu, ki ga potrebujejo za zaposlitev ali daljše izobraževanje v tujini. Torej odhajajo.

Tako množični stiski najbolj izobraženih in uspešnih mladih ljudi po drugi svetovni vojni še nismo bili priča. Za študij medicine se odločajo najboljši srednješolci, večina jih je imela Zoisovo štipendijo, kar pomeni, da jih je družba prepoznala kot sposobne in je od njih še posebno veliko pričakovala in tudi vlagala vanje. Zdaj pa kot da so naenkrat odveč. Ne le medicinci, kot da bi bili slovenski oblasti odveč mladi nasploh, medtem ko se njen finančnopolitični vrtiljak vrti z brezglavo hitrostjo naprej. Kje je tu pamet?