Brezvladje

Ideje o novih, povsem drugačnih alternativnih političnih praksah se pojavljajo vedno znova, in to na vseh svetovnih meridianih, rezultati pa so pičli oziroma gre večinoma za ponesrečeno recikliranje variacij že videnega. Praviloma gre za teoretične modele, za katere se že vnaprej kaže, da so neizvedljivi, ali pa za improvizacije in kompromise, ki se zdijo zgolj formalno novi, vendar pravzaprav delujejo na starih preverjenih vzorcih, neredko pa so v ozadju zgolj parcialni interesi posameznikov ali političnih elit.

Podobno zgodbo lahko zdaj spremljamo v Mariboru, kjer je župan Andrej Fištravec pred časom samovoljno razpustil koalicijo v mestnem svetu in napovedal tako imenovano projektno sodelovanje strank in list, vendar je zdaj že jasno, da gre za princip, ki ne more delovati. Načeloma se zdi takšna ideja všečna, obenem pa daje županu možnost argumentacije, da njegovi politični nasprotniki delujejo v nasprotju z interesi mesta, če nasprotujejo njegovim predlogom. Vendar se v tem kaže temeljno nerazumevanje funkcioniranja oblasti, ki mora biti razdeljena na pozicijo in opozicijo, naloga župana pa je to, da večino prepriča o utemeljenosti svojih načrtov in jih nato tudi izpelje.

Ker ni več nobene osrednje avtoritete, ki bi imela za seboj tudi prepričljivo večino (pravzaprav ima Fištravec v mestnem svetu le še podporo petih svetnikov) se zdaj dogaja, da se stranke in liste povsem samostojno odločajo o posameznih programih. Ne samo da županu odrekajo kakršno koli prvenstvo pri predstavljanju projektov, temveč so se tega lotile kar same. Ker med njimi ni nobene koordinacije, postajajo zadeve že tragikomične, saj ena stranka zagovarja diametralno drugačno stališče kot druga, vsaka zase prireja tiskovne konference, kjer se predstavljajo bolj ali manj neizvedljivi programi, županu pa ne preostane drugega, kot da se z njimi seznani.

Fištravec je bil doslej znan po tem, da se ni hotel usklajevati z nikomer, celo svetnikov lastne liste ni obveščal o svojih namerah, zdaj je prisiljen v drugo skrajnost, saj mora tako rekoč prositi svetnike, da mu sploh prisluhnejo. Priča smo skoraj popolnemu brezvladju, župan ima tako omejen manevrski prostor, da lahko ureja le še osnovne knjigovodske zadeve in je pravzaprav zgolj še en uradnik v občinski stavbi. S to izjemo, da se lahko po svoji presoji odpravlja na različne izlete doma in v tujino in nastavlja svoje izbrance na vodilna mesta v podjetjih, ki so v večinski lasti mesta.

Ker je Fištravec šele na sredini mandata, se zdi odločen rez nujen, saj bo sicer mesto še naprej povsem blokirano. In ob tem bi bilo treba ideje o možnostih odpoklica državnih in lokalnih funkcionarjev, ki so zadnje čase spet aktualne, obravnavati zelo resno. Še dve leti hiberniranja bi lahko bilo za Maribor usodno.