Tiskane izdaje
Doseženi sporazum je rezultat dolgega procesa, ki se je začel januarja ob zmagi Sirize. Cipras je vanj vstopil z veliko naivnosti in podcenjevanjem interesov posojilodajalk. Vdajal se je iluziji, da bo Grčija sama narekovala pogoje za pomoč in bo lahko lastno demokratično legitimnost postavila nad mandat, ki ga imajo voditelji drugih osemnajstih članic.
Pogajalski proces je bil trk dveh filozofij. To, kar so v Atenah doživljali kot nesprejemljivo poniževanje, je bilo v očeh upnic velika solidarnost na robu kršitve pravil EU, ki prepovedujejo financiranje proračunov drugih članic. Pozabljalo se je, da je grška kriza nastajala dolga desetletja in da so v Atenah imeli primanjkljaje, višje od deset odstotkov BDP, ter po vstopu v evro visoko rast plač, ki je dušila konkurenčnost njihovega gospodarstva. Zlom leta 2010 bi se končal s še hujšim prilagajanjem, če Grčija ne bi padla v evropsko rešilno mrežo. Druga pot so bili le bankrot in še veliko bolj radikalni rezi v izdatke, kot so bili izpeljani v zadnjih letih. V tedanjih okoliščinah je prevladalo prepričanje, da je bolje s pomočjo zajeziti širjenje krize kot tvegati bančni kolaps na jugu Evrope. Kljub temu odpis dolgov ostaja žgoče, ideološko vprašanje, četudi njihovo odplačevanje evropskim upnicam zaradi različnih olajšav (moratoriji, dolgi roki, nizke obresti) sploh ni akutna težava Grčije, ki bi zahtevala takojšnjo rešitev.
Grčija bi seveda še konec junija lahko dosegla veliko boljši sporazum z manj drakonskimi ukrepi. Toda s prekinitvijo pogajanj in referendumom se je položaj še dramatično poslabšal. ECB je morala zavreti pomoč bankam, iz katerih so predvsem bogati Grki lahko čedalje hitreje selili denar v tujino, saj Atene niso hotele uvesti nadzora kapitalskih tokov. V tak korak so bile ob zaprtju pipe ECB prisiljene, morale so tudi zapreti banke. Tako sta začela groziti popoln finančni zlom in kaotičen odhod iz evra na tak ali drugačen način. Če je Cipras mislil, da posojilodajalke niso pripravljene sprejeti tveganja grexita, se je zmotil. Ker je njegova težko razumljiva pogajalska taktika pripeljala do tega, da sta se gospodarski in finančni položaj še poslabšala, je vsaj na papirju moral sprejeti strožje pogoje.
Upnicam ni več ostalo drugega, kot da v zameno za prvo pomoč zahtevajo ostre ukrepe, saj zaupanja v njegovo vlado ni bilo več. Sam sporazum ob vsej ostrini – fantomski privatizacijski sklad je ena od njegovih šibkih strani – predvideva kar nekaj smotrnih ukrepov. S temeljitimi strukturnimi reformami, predvsem na področju bitke s klientelizmom, odprtjem trga izdelkov in odpravljanjem privilegijev bo Sirizina vlada lahko nadomestila zamujeno v zadnjih letih in postavila temelje za gospodarsko okrevanje. Največja težava je, da v grški politiki in družbi očitno ni tako imenovanega »ownershipa«. To v evrožargonu pomeni, da bi vlada in volivci boleče reforme sprejemali kot dolgoročno koristne. Zato lahko še najboljši sporazum ostane le črka na papirju.
Težko si je predstavljati, kako bo marksistično-nacionalistična vlada v Atenah verodostojno izvajala reforme, ki veljajo za neoliberalni diktat in glavnega krivca grških težav v zadnjih letih. Tveganje je veliko. Če se izvajanje zahtevanih reform zalomi ali če se Grčija notranjepolitično destabilizira, bo Evropa spet pred enakimi dilemami kot v zadnjih tednih. Nasploh v očeh upnic obstaja prepričanje, da se mora Grčija čim prej vrniti na pot iz lanskega leta, ko je kljub pomanjkljivemu izvajanju reform po dolgi recesiji le začela okrevati, napovedana rast je bila med najvišjimi v EU, brezposelnost se je začela zmanjševati, prvič se je sama zadolžila na finančnih trgih, javne finance so bile za silo urejene ... Tako lani jeseni sploh nista bila več tema nov program in finančna pomoč, ampak zgolj previdnostno posojilo ESM, ki bi Atenam olajšalo vrnitev na finančne trge.
Več kot pet let po izbruhu grške krize in nato še širše dolžniške krize bo moral priti še čas za katarzo v sami evropski politiki in premislek o strukturni prenovi območja z evrom. Paradoksalno je, da se je Ciprasu na zadnjem vrhu izpolnila prvotna želja – da sporazuma ne bo sklenil s tehnokrati iz institucij, ampak na najvišji politični ravni z Angelo Merkel & Co. Razprave in način odločanja v zadnjih mesecih so nedvoumno pokazali, da vztrajanje pri obstoječem ne vodi nikamor. Tako evro, ki je bil zasnovan kot mirovni projekt za trajno povezanost evropskih narodov, ne more biti zgolj seštevek devetnajstih članic, ki se ob različnih situacijah razporejajo v nasprotujoče si tabore. Da bi evro izpolnil svoj prvotni cilj in da vsaka solidarnostna pomoč ne bo razumljena kot trpinčenje davkoplačevalcev ali diktat, bo moral prek nacionalnih egoizmov. Žal še ni videti, da je čas zrel tak miselni preskok.
