Bukovo poročilo

Ko so v torek objavili težko pričakovano poročilo preiskovalne komisije o sestrelitvi malezijskega potniškega letala nad vzhodnoukrajinsko fronto, je eden od svojcev 298 v katastrofi umrlih ljudi dejal: »No, zdaj vsaj vemo, s čim so jih zbili.« »Novica«, da je 17. julija 2014 strmoglavljenje povzročila eksplozija rakete zemlja-zrak ruske oziroma nemara še sovjetske izdelave, ki ji v ruščini pravijo bukev, se je pojavila v naslovih glavnih novic po vsem svetu. Ker je tudi ruski mediji niso objavili v pogojni obliki, se zdi, da se je Moskva odpovedala alternativni razlagi, da so malezijski boeing (po nesreči) sestrelila ukrajinska vojna letala, na kar so namigovali satelitski posnetki, ki jih je kmalu po tragediji objavilo rusko ministrstvo za obrambo.

To, da je kriva bukev, pa je tudi vse, o čemer se vpletene strani strinjajo. A glede drugih, pomembnejših reči, nizozemsko poročilo tako ali tako ni predstavilo nobenih novih podrobnosti. Storilca ni razkrilo, saj se s tem ukvarja druga komisija, prav tako preiskovalcem ni uspelo določiti točnega kraja, od koder je bila raketa izstreljena. Pravzaprav je končna različica poročila tako sestavljena, da ruskemu proizvajalcu smrtonosnega orožja sploh ne bi bilo treba pripraviti preventivnega protinapada, v katerem je polemiziral z nečim, česar tam ni (več) bilo. Preiskovalci so se izognili imenovanju kraja izstrelitve, tip ter letnica izdelave rakete in bojne glave, ki jih navaja poročilo, pa sta taka, da bi se ta lahko znašla tako v ukrajinskih kot uporniških rokah, čeprav teh zastarelih modelov sama ruska vojska menda ne uporablja več.

Zato so ugotovitve komisije izpolnile pričakovanja vseh prepričanih in utrdila v veri tiste, ki so že vnaprej vedeli, kdo je sestrelil letalo. Tako so v Washingtonu in Kijevu uradni krogi hvalili neodvisnost in nepristranskost preiskovalcev, ki da so potrdili njihovo vero v krivdo upornikov, v Moskvi pa so kljub formalnemu negodovanju oblastnikov, ki so se pritoževali zaradi pristranskosti komisije, uradne novičarske agencije ugotavljale, da so nizozemske ugotovitve povsem enake ruskim, analitiki pa komentirali, kako da poročilo potrjuje sume, da so izstrelek sprožili ukrajinski vojaki, ki so tudi oboroženi s tem, starejšim modelom bukev. Eno poročilo in različne razlage o tistem, česar v njem sploh ni. Dobrodošli v novi hladni vojni!

Dokončno poročilo o tragičnem poletu številka MH-17 nikakor ni končalo informacijskih spopadov med obema »blokoma«, v katerih bo morala delovati druga komisija, ki se pri določanju dejanskih krivcev ne bo mogla zateči k temu, da bi pokazala na vse, ki so se tistega usodnega dne znašli nad tistih 320 kvadratnih kilometrov ozemlja, od koder je bila bukev izstreljena, in reči: »Eden od njih je bil.« Če bi res hoteli odkriti prave morilce, bi morala v preiskavi nujno sodelovati tudi Rusija, ki trdi, da je pripravljena predati svoja dokazna gradiva. Poleg teh bi morali preiskovalci proučiti tudi to, kar so se tik pred katastrofo pogovarjali ukrajinski nadzorniki letalskega prometa in posadka malezijskega boeinga. In ne nazadnje: kje so že tisti ameriški satelitski posnetki, ki so ujeli samo izstrelitev, o katerih je le nekaj dni po sestrelitvi na televiziji NBC razlagal ameriški zunanji minister John Kerry, zdaj jih pa razen Rusov nihče več ne omenja?