Bumerang
Wed, 13.01.2016, 20:00
Bumerang
Turčija, ki je delovala kot rešitev, je postala problem. Zelo kompleksen, nevaren in vnetljiv problem.

Samomorilski napad v srcu Istanbula, v katerem je bilo ubitih deset ljudi, ne bi smel presenetiti nikogar. Turčija se namreč že najmanj pol leta pogreza v spiralo nasilja, ki iz tedna v teden dobiva nove dimenzije.

Te je bilo mogoče predvideti.

Turška zunanja politika, ki jo je »oblikoval« sedanji predsednik vlade in dolgoletni zunanji minister Ahmet Davutoğlu, je temeljila na dobrih odnosih z vsemi sosednjimi državami. Ta doktrina je imela – v ekonomskem in političnem smislu – (neo)otomanske nastavke. Več let je bila zelo uspešna. Turčija je gospodarsko rasla navznoter in navzven. Po skoraj sto letih je spet postala vplivna sila v Srednji Aziji, na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Mnogi, ki so se za nasvet in po pomoč radi obračali proti Bruslju, so svojega novega velikega zaveznika začeli iskati v Ankari.

Turški predsednik Tayyip Recep Erdoğan in njegova Stranka pravičnosti in razvoja (AKP) sta postala zgled moderne islamske vladavine – politično, družbeno in ekonomsko.

V trenutkih, ko se je turška rast zdela skoraj neustavljiva, je izbruhnila tako imenovana arabska pomlad. Ta je močno zamajala regijo in namesto progresivnih sil, začetnic protestov proti okorelim »podizvajalskim« diktaturam, okrepila najbolj nazadnjaške. Zamajana razmerja v regiji so Erdoğanovo vladavino »ujela« prav v trenutku, ko se je ta zaradi svojih uspehov in vsesplošne mednarodne naklonjenosti okužila z božjim sindromom. Turčija je sprejela vlogo deus ex machina, nekakšnega vrhovnega razsodnika in tudi akterja v skrajno občutljivi regiji. Do takrat racionalno in premišljeno politiko sta zamenjala iracionalnost in ego. Politika »nič težav s sosedi« se je spremenila v svojo zrcalno podobo.

Erdoğan je največje napake začel delati na domači »fronti«. Najprej s pregonom novinarjev, intelektualcev, aktivistov in političnih nasprotnikov ter s prefrigano politično-varnostno igro, ki je privedla do ponovitve parlamentarnih volitev. Nato s ponovnim odprtjem »kurdskega vprašanja«, na katerega je leta 2013 s podpisom mirovnega sporazuma s Kurdsko delavsko stranko (PKK) pomagal pravilno odgovoriti prav turški predsednik. Turška paranoja ob krepitvi kurdskih sil v Siriji in, posledično, v Turčiji je močno pripomogla k vojni, ki zdaj poteka na jugovzhodu države in turški shizofreni politiki do Islamske države. Ta je bila v boju proti Kurdom turška tiha zaveznica, tudi z lanskimi samomorilskimi napadi v Suruču in Ankari. A bilo je le še vprašanje časa, kdaj bo IS udarila tudi v Istanbulu.

Turčija, ki je delovala kot rešitev, je postala problem. Zelo kompleksen, nevaren in vnetljiv problem, katerega odmevi so – in predvsem bodo – tako regionalni kot globalni.

Pot nazaj ni več mogoča.



Bumerang

Zaprto območje, nedaleč od Modre mošeje. Foto: Bulent Kilic/AFP Photo

Prijavi sovražni govor