Butoraj v glavi

Prevozili smo Franjo, pretekli Sežano, Koper in Radence in »žico«, oni, ki se najraje znojijo v telovadnicah, dobijo tisti čuden občutek, da naenkrat niso na pravem kraju ... Tisti, ki smo radi na kisiku ali pa da nas ta poganja po planetu z nekaj dodanega znoja, smo pravkar odigrali prvi polčas; zdaj pa se sprašujemo, zakaj smo to počeli. To so čudni samopogovori, ni res? Pred dnevi sem se z nekom že stotič pogovarjal, zakaj si uničuje telo, saj nima počitka, ampak zgolj vadbo, vsak dan, tudi po dvakrat. Vedno prideva do istega odgovora: če ne bi bilo tako, bi v glavi počilo in bi se življenje zlomilo. Ne bi šlo več naprej.

Kaj je bolje, ubijalski treningi v zrelih letih ali veliki pok v glavi? Ajde, pojdi in vadi, hvalabogu, da najdeš pot, po kateri lahko sem ter tja ubežiš življenju, ko te stisne, da ne veš, ne kod in ne kam. Zato je tudi miganje, ki je za telo že preveč, boljše, kot da se ti odpelje in začneš lajati v luno in se filati s pomirjevali in hoditi na dopust v depresijo. Vračam se v koledar. Julij je v bistvu krasen mesec, da v miru premislimo, kako bomo vadili v drugi po­lo­vici in kakšni so naši športni cilji do konca leta. Da nimate ciljev, ker itak vadite zgolj zase?

Nadaljevanje kolumne urednika Polet O2 Primoža Kališnika, si preberite na tej povezavi spletnega mesta Polet O2!