Čakajoč na alternativo

Ali protestniška evforija, ki je Slovenijo konec preteklega leta zajela po mariborski vstaji proti županu Francu Kanglerju in se ob »pomoči« policijskega nasilja razširila po vsej državi, izgublja momentum?

V času, ko politične elite bijejo boj za obstanek, v katerem nikogar več ne zanima javno mnenje in ne veljajo nobena pravila, in v času, ko vladajoča stranka kadrovsko »privatizira« državo, druge stranke pa s parlamentarno geografijo pri belem dnevu ponižujejo prebivalstvo, so ulice prazne in tihe.

Protesti, ki potekajo le enkrat na mesec, so darilo političnim strukturam. Njihovo sporočilo, ki je bilo sprva tako jezno in neposredno, v mesečnem intervalu vedno znova zvodeni. Še huje – arogantna politika lahko proteste zlahka prevede v legitimiziranje lastnega početja, ki tako ali drugače ostaja nekaznovano. Prav nič ne kaže, da se bo v bližnji prihodnosti kaj spremenilo: čeprav tri četrtine Slovencev podpira proteste in ima sedanja vlada le petnajstodstotno podporo, bi politično stranko, ki bi se razvila iz protestniškega gibanja, na predčasnih volitvah podprlo manj kot pet odstotkov volivcev.

Izbruh protestov je bil prvi omembe vreden poseg slovenske civilne družbe po osamosvojitvi, ki so se ga v prvi – jezni in neposredni – fazi oblasti ustrašile, del opozicije pa jih je želel po »egiptovsko« izkoristiti za svoje politične (in tudi drugačne) cilje. Ko so protesti potekali vsak teden, v Mariboru pa še bolj pogosto, jih tudi največji ignoranti niso mogli ignorirati. A ko so ad hoc ustanovljena protestniška gibanja spoznala, da bo treba prevzeti odgovornost, je erotika protestov začela popuščati.

Tri dni pred napovedano drugo vseslovensko vstajo je komisija za preprečevanje korupcije objavilo poročilo, ki je predsedniku vlade in voditelju opozicije dokazalo sum korupcijskega delovanja. Za trenutek se je zdelo, da so politične elite – vse! – potisnjene v kot. Najmočnejša politika v državi sta delovala grogirano. Potreben je bil le še blag (levi ali desni) kroše in sodnik bi moral v ringu začeti šteti do deset. A druga – težko ji je reči vseslovenska – vstaja ni bila prav nič bolj množična od prve. Namesto da bi protestniki na ulici vztrajali do nepreklicnega odstopa obeh ključnih mož slovenske politike, so se razkropili in se na ulice, v karnevalskem razpoloženju, vrnili šele čez mesec dni. Tedaj so politične elite okoli svojih privilegijev v imenu celega razreda že spletle skoraj neprebojno zaščitno mrežo. Čeprav je bila tretja vstaja z naskokom najbolj množična, na ljubljanskih ulicah ni bilo mogoče opaziti tesnobe in pravičniškega besa, ki sem ga zadnja leta opazoval na vseh ključnih demonstracijah v Kairu in Atenah.

Razlog za to je preprost: na ljubljanskih ulicah (za zdaj) še ni resničnih žrtev krize, ki je že davno postala – stanje. Če bi bilo drugače, bi ljudje na ulice odšli zato, da tam ostanejo. To je – ob jasnem cilju, odpovedi osebnemu udobju in množičnosti – ključ vseh uspešnih protestov. Toda prave žrtve pospešenega in sistematiziranega slovenskega korakanja proti tretjemu svetu v tišini samodestrukcije živijo za zidovi lastniških ali najemniških stanovanj, za katera ne morejo plačevati položnic, njihovi otroci pa v šolo hodijo lačni in travmirani. Resnične žrtve se pač ne morejo poistovetiti s kulturniškim programom in visokoletečimi govori, ki se njihovih problemov niti ne morejo dotakniti – podobno kot oblastniki so tudi protestniki odtujeni od ljudi, ki so jih v zadnjih letih najbolj dobili po glavi.

Sloveniji se preveč mudi, da bi si lahko dovolila čakanje in gojila logiko »malih narcizmov«, ki vse bolj zaznamuje protestniško gibanje. To je razdeljeno med skupine, ki zagovarjajo čimprejšnjo ustanovitev politične stranke in takojšnjo vključitev v »aktivno politiko«, ter med skupine, ki a priori zavračajo mehanizme političnega delovanja in prisegajo na »mnogoterost« in »heterogenost« protestov. Tako eni kot drugi so do zdaj delovali precej izključevalno, a vse bolj prevladuje spoznanje, da je edino polje, kjer se bo v bližnji prihodnosti mogoče spopasti s starimi političnimi elitami, parlamentarna arena, kjer bosta potrebni enotnost in vrhunska logistika. Če se protesti kmalu ne bodo prevedli v neposredno politično aktivnost, bo Slovenija zamudila zgodovinsko priložnost.

Tega niso storili španski protestniki in razočarana levica je na volitvah konec leta 2011 desnici omogočila absolutno parlamentarno večino in neoliberalen pohod brez meja. V Grčiji, ki se ji vse bolj približujemo, so kontinuirani protesti »rodili« Sirizo – politično alternativo, ki ji je na lanskih predčasnih volitvah le malo zmanjkalo do velikega zmagoslavja. Če bi bile volitve danes, bi Siriza zmagala z veliko prednostjo.