Čakajoč na reorganizacijo
Wed, 11.01.2017, 06:00
Čakajoč na reorganizacijo
Socialno delo bolj kot reorganizacijo potrebuje večje spoštovanje v družbi.
V resorju ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) naj bi letos v življenje spravili dva pomembna zakona. Prvi je družinski zakonik, ki naj bi nadomestil več kot štirideset let star zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, drugi pa zakon o socialnem varstvu, ki je podlaga za že dolgo napovedovano in tudi pričakovano reorganizacijo centrov za socialno delo. Za oba predpisa oziroma vsa področja, ki jih urejata, je že kar skrajni čas, da se nekaj premakne. Negotovo pa je, ali so rešitve, ki so si jih zamislili pristojni, res najustreznejše in bodo najbolje odgovorile na izzive sedanjega časa.

Na ministrstvu pravijo, da jih je pri načrtu za reorganizacijo vodilo načelo, da se socialno delo vrne med ljudi, kamor spada. Očitno tudi sami zaznavajo, da so socialne reforme iz bližnje preteklosti in najbrž tudi vse možne omejitve zaposlovanja privedle do tega, da so se v očeh številnih potencialnih uporabnikov centrov socialni delavci zreducirali na birokrate, ki jim brskajo po bančnih računih in štejejo kvadratne metre stanovanja ter izdajajo odločbe o otroškem dodatku in plačilu vrtca.

Koncept, ki ga želi ministrstvo uvesti, je, vsaj iz gledišča laika, treba podpreti – da se strokovne delavce razbremeni prelaganja papirjev, da se posvetijo ljudem s pravimi stiskami. Prav tako je dobrodošla zaveza k temu, da se prakse dela poenotijo, saj zdaj, tako trdijo tisti, ki imajo s tem več opraviti, vsak center pelje postopke na svoj način.

Nekaj sprememb v delu centrov pa bo prinesel tudi družinski zakonik, ki jim bo odvzel pristojnost odločanja o ukrepih za varstvo korist otroka in ga dodelil sodiščem. Tako jih bo rešil shizofrene vloge, ko so po eni strani pomagali družini, po drugi pa so bili tisti, ki so na koncu proti njej ukrepali.

A so pri Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije kljub vsemu zadržani do predloga, pa ne zato, ker se ne bi strinjali s tem, da je reogranizacija potrebna, temveč zato, ker so prepričani, da ne morejo več čakati na spremembe. Na to, da so hudo kadrovsko podhranjeni, opozarjajo že vrsto let. Dodatne ljudi potrebujejo zdaj. Drug problem, s katerim se srečujejo, je pomanjkanje programov. Ljudi, ki se obračajo na njih s specifičnimi težavami, nimajo kam napotiti. Mladostnikov s čustveno-vedenjskimi motnjami in duševnimi težavami je vse več in celo vse mlajši so, demenca je v porastu in bo še bolj in še bi lahko naštevali področja, ki niso ustrezno »pokrita«.

Ena od reči, ki jih prav tako kot reorganizacijo – ali celo še bolj – potrebuje socialno delo, pa je večje spoštovanje in dvig ugleda socialnega dela v družbi. Zdaj se prav vsak čuti poklicanega, da o njem sodi. Ob vsaki družinski tragediji v zadnjih letih se je prej ali slej v javnosti postavilo vprašanje: »Ja kaj so pa na centru za socialno delo počeli?« Enkrat se nanje usuje plaz kritik, ker otroka niso odvzeli problematičnim staršem, drugič pa se znajdejo na udaru, ker so storili prav to. Bo reorganizacija vplivala tudi na to, da bo javnost bolj zaupala njihovim odločitvam?

Čakajoč na reorganizacijo

Krizni center za mladostnike, ki ga obiskujejo tudi otroci v okviru projekta Dnevni center Kekec, deluje v čisto navadni družinski hiši, zato je vzdušje v njem zelo domačno. Foto: Tadej Regent

Prijavi sovražni govor