Reševanje grške krize se je po vseh zgrešenih evropskih potezah, zavlačevanjih in vijuganjih, kar je Helensko republiko dokončno spravilo na rob bankrota, znašlo v kritični fazi. Zdaj ne gre več samo za denar, ki ga Grki nimajo več kje vzeti, ampak predvsem za čas, kot bi rekla naša nekdanja premierka. Ki pa se prav tako izteka. Treba se bo odločiti!
Grška stran se je že pred časom, da bi si olajšala mučna pogajanja z Evropo, »distancirala« od svojega finančnega ministra Janisa Varufakisa, ki je vztrajal pri odpisu grških dolgov in se takoj zapletel s konservativnim nemškim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem. Podobno kot grški premier Cipras, le da veliko bolj neopazno, je svojega arogantnega finančnega ministra nekoliko na stranski tir postavila tudi nemška kanclerka Merklova. Nemški tisk (Spiegel) mu je zadnje čase začel očitati celo dvojna merila. Ko je šlo pred četrt stoletja za nemško združitev in razširitev EU z nekdanjo Nemško demokratično republiko, je zapisal komentator uglednega tednika, je bil Schäuble pripravljen proti vsem pravilom metati denar z lopato skozi okno, pri Grčiji, ki je »NDR današnje Evrope«, pa se gre načelnost in pravovernost. In s tem podobno goreče, kot je nekoč kršil nemško ustavo, zdaj krši evropsko. Maastrichtska pravila namreč govorijo o solidarnosti med evropskimi narodi, o integraciji, ki da je končni cilj, o spoštovanju kulturnih in zgodovinskih razlik, ne nazadnje pa tudi o zavestnem premagovanju delitev, ne pa o izključevanju in pogojevanju.
In prav v tem grmu tiči bistvo grškega zapleta. Ki že dolgo ni več zgolj finančni konflikt (če je sploh kdaj bil) in ki sploh ni samo konflikt med Grčijo in Evropo, ampak je predvsem konflikt o tem, kakšno Evropo hočemo. Žal nam je, da nekateri evropski politiki (tudi naši), misleč, da bodo potem sami lažje ušli grški usodi, tega nočejo razumeti. Ne gre namreč za načelo, da je dolgove treba vračati in da ni moč živeti na račun drugih, na kar se v grškem primeru, tudi za ceno izključitve Grčije ves čas sklicuje Schäuble, ampak za načelo solidarnosti. Za evropskost torej, za pomoč v težavah in skupno reševanje problemov.
Evropa je do krize še znala delovati tako. Kot vlakovna kompozicija je, ne glede na gospodarsko zaostajanje, priključevala nove in nove vagone in jim v imenu skupne evropske prihodnosti pomagala dohitevati lokomotivo. Tako se je EU priključila povsem razsuta NDR, tako sta se ji pred tem priključili Španija in Portugalska, in tak je bil tudi »veliki pok« ter vstop zelo »grških« Romunije, Bolgarije in Hrvaške. Če bi bila Evropa še vedno to, kar je bila, bi v Bruslju potekale burne razprave vseh članic o tem, kaj solidarnostno storiti, da bomo grške težave rešili kot del naših skupnih težav. Nesmiselno je namreč trditi, da 27 držav tega ni zmožno storiti.
Če pa Evropa ni več to in če v njej odloča bolj ali manj samo še nemška kanclerka Merklova, pa bo to morala biti njena odločitev. Vodenje namreč pomeni odločanje. In odgovornost. Za solidarno Evropo, ki je pripravljena pomagati tudi tistim članicam, ki so zabredle v težave, ali pa za izključevanje. Toda zavedati se moramo, da bo od evropske kompozicije, če enkrat začnemo odklapljati vagone, potem zelo kmalu ostala samo še lokomotiva. In nekaj priveskov.