Čakanje brez konca

Povedno je že, da je prvo poglavje v koalicijski pogodbi nemških strank velike koalicije namenjeno EU. Pod sloganom Nov začetek za Evropo so na petih ali šestih straneh (od skupno 179) opisali, kaj vse bi moralo biti narejeno v Evropi. Kontekst, ki bi ga morali imeti pred očmi: »Globalna razmerja sil so se v zadnjih letih temeljito spremenila – politično, gospodarsko in vojaško. Z novim postavljanjem poudarkov v ZDA, krepitvijo Kitajske in politiko Rusije postaja jasno: Evropa mora svojo usodo bolj kot doslej vzeti v svoje roke.«

V Uniji že nekaj mesecev pred septembrskimi volitvami in celo obdobje po njih ni bila sprejeta nobena večja odločitev, saj se je čakalo na razplet v Berlinu. V Bruslju je bil skrbno pretehtan vsak stavek iz evropskega dela koalicijske pogodbe. »Pripravljeni smo na višje prispevke Nemčije v proračun EU,« je ena od politično najbolj sporočilnih zadev, čeprav po brexitu že tako ni druge poti, kot da razvežejo mošnjo. Po drugi strani se nova velika koalicija postavlja po robu bruseljskim razmislekom o črtanju denarja za kohezijske projekte v bolj bogatih, tudi nemških regijah.

V berlinskih načrtih prave evropske revolucije, kakršno si predstavlja francoski predsednik Emmanuel Macron, ni. Francoz si je EU izbral za samo jedro svoje kampanje in programa. V Nemčiji so se z velikimi vizijami za prihodnost ukvarjali veliko manj. Četudi bi odločitev, da finančno ministrstvo prevzame hamburški socialdemokrat Olaf Scholz, lahko bila razumljena, kot da urejeni proračuni v EU ne bodo več prvo vodilo, iz velike koalicije sporočajo, da pakt stabilnosti in rasti »ostaja kompas«. Na jugu si še ne morejo oddahniti.

Zanimivo je, česa v sporazumu ni, denimo zamisli o evropskem finančnem ministru. Namesto o posebnem proračunu za območje z evrom v Berlinu raje govorijo o financiranju gospodarske stabilizacije, strukturnih reform, socialne konvergence. Iz tega bi šele utegnil nastati investicijski proračun. Evropa več hitrosti se ne bi oblikovala z nekim velikim razglasom ali vizijami, ampak s konkretnimi stvarmi. Pri žgočem vprašanju skupne osnove za obdavčitev podjetij se bo po berlinskih načrtih gotovo oblikovalo evropsko jedro okoli Francije in Nemčije.

Macron in Angela Merkel naj bi že do konca marca pripravila svoje načrte za velike evropske in evrske teme. Povsem konkretne stvari, ki v EU čakajo na rešitev že v prihodnjih mesecih, so solidarnostna rešitev na področju migracij, reševanje schengna in upravljanje povsem nepredvidljivega brexita, ki ga v koalicijski pogodbi skorajda ne omenjajo. Merklova bo v svojem najbrž zadnjem mandatu imela pred očmi svojo politično zapuščino v EU. A že zgolj perspektiva odhoda, ne posebno stabilne notranjepolitične okoliščine in pričakovanje novega mešanja kart ji zmanjšujejo moč.