Cameronova ruleta
Sat, 20.02.2016, 20:00
Cameronova ruleta
Negotovo ni le članstvo v Uniji, ampak tudi obstoj Združenega kraljestva kot celote.
Britanski premier in voditelj največje stranke na Otoku, konservativne, ki od lani spomladi obvladuje več kot polovico pomembnejše zbornice parlamenta, poslanskega doma, igra tvegano igro. Ne gre ravno za rusko ruleto, pri kateri več ali manj sreče pomeni življenje ali smrt. Davidu Cameronu samo sreča ne bo pomagala na referendumu 23. junija, na katerem bodo prebivalci Združenega kraljestva odločali, ali naj ostanejo v Evropski uniji. Lahko pa bo izid odločil o njegovem (političnem) življenju ali smrti ter o britanskem (gospodarskem) življenju ali smrti. Izid bo zelo pomemben tudi za to, ali bo Združeno kraljestvo sploh ostalo združeno ali bo razpadlo na najmanj dva dela.

Resnici na ljubo v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, kakor se uradno imenuje država pod žezlom kraljice Elizabete II., niso nikoli gojili posebne ljubezni do kontinenta. Po drugi svetovni vojni Britanci niso hoteli v zvezo, v katero sta se Francija in Nemčija – ter Italija in države Beneluksa – po letu 1952 gospodarsko povezali z odkritim namenom, da bi se njuni gospodarstvi tako prepletli, da med njima vojna, ki je v samo dveh desetletjih in pol dvakrat prerasla v svetovni spopad, ne bi mogla izbruhniti še tretjič. V EGS, neposredno predhodnico sedanje Unije, je Velika Britanija stopila šele leta 1973.

Ker je to naredila po sili razmer, in ne zato, ker bi si zares želela, je ves čas delovala sebično. Predvsem ali samo na svoje interese je Velika Britanija gledala vedno, tudi takrat, ko v nasprotju s sedanjimi razmerami v Uniji, sebičnost ni bila osnovno gibalo povezave. Varovanje lastnih interesov ji je uspevalo predvsem zaradi bojazni drugih članic, kaj bi njen izstop pomenil za združenje.

V času, ko je EU po koncu hladne vojne in širitvi na vzhod Evrope, z na videz neskončnim gospodarskim vzponom, razcvetom skupne valute evra in vse globljim povezovanjem sredi prejšnjega desetletja doživela svoje zvezdne trenutke, se Velika Britanija ni pridružila vse tesnejšemu objemanju. Najbolj opazen dokaz za to je, da ni nikoli niti resno razmišljala, da bi svoj funt zamenjala z evrom.

Ko se je leta 2010 končala dolgoletna oblast laburistov, tradicionalno bolj naklonjenih EU, in so se v sedlo zavihteli tradicionalno izolacionistični konservativci, je Uniji že tako kazalo slabo. Velika depresija po letu 2008 je pokazala, da skupnost ni pripravljena na resne krize in jih ni sposobna rešiti. Članice so namesto solidarnosti vse bolj uporab­ljale načelo reši se, kdor se more, nemško-francoski motor povezovanja je razpadal in do zdaj že dokončno razpadel. Zato sploh ni presenetljivo, da je Velika Britanija, tradicionalno najbolj sebična članica, ki je dolga desetletja izkoriščala prednosti skupnosti, ni pa sprejemala manj prijetnih plati članstva, leta 2013 oznanila, da bo državljane drugič vprašala, ali naj ostanejo v Uniji: prvič so jih že leta 1975.

Obljuba o referendumu, zapisana v programu konservativcev za parlamentarne volitve 2015, je bila najbrž osnova, da je Cameron te volitve preprič­ljivo dobil. Z obljubo referenduma je odvzel veter iz jader stranki za neodvisnost Združenega kraljestva (Ukip), populistom, ki se zavzemajo za odhod države iz EU. Ta stranka je na volitvah v evropski parlament leta 2014 celo zmagala, drugi so bili laburisti in Cameron je ugotovil, da mu teče voda v grlo. Pisno je obljubil, da bodo Britanci najpozneje do konca leta 2017 na referendumu odločali, ali hočejo ostati v Uniji.

Britanija je tretja najštevilčnejša država v EU, ima drugo največje gospodarstvo, poseben pomen ji daje to, da je londonski City poleg New Yorka finančno središče sveta. Njen odhod bi EU zelo oslabil. Vendar je tudi za Veliko Britanijo tveganje veliko. Vprašanje je, kako bi se odzvala Škotska. Tam so, čeprav je referendum o neodvisnosti leta 2014 padel, zagovorniki neodvisne države iz Škotske nacionalne stranke (SNP) na lanskih parlamentarnih volitvah dobili kar 56 od 59 Škotski namenjenih sedežev, SNP pa noče iz Unije. Gotovo bi tudi City in Velika Britanija nasploh brez članstva v EU izgubila veliko vpliva.

Ruleta, ki jo Cameron igra zadnja leta, je igra z visokimi vložki. Zdi se, da v zadnjih dneh, ko se Unija vdaja britanskemu izsiljevanju, Cameron dobiva. A kaj, če njegovim sodržavljanom popuščanje Evropske unije ne bo dovolj in bodo kljub temu glasovali za izstop? Pomembno vprašanje je, ali je Cameronu in njegovim jasno, kaj v globaliziranem svetu, kjer niti evropska osemindvajseterica ni ravno ključni igralec, pomeni njihova država brez Unije in morda še brez Škotske. Ne veliko.

Cameronova ruleta

Britanska zastava pred poslopjem evropske komisije v Bruslju. Foto: Francois Lenoir/Reuters

Prijavi sovražni govor