Čar razprodaj

Na običajni popraznični ponedeljek, v času, ko se zdi, da bi morala biti večina delovno aktivnih Slovencev v službi, v največjem nakupovalnem središču v regiji človek skoraj ni mogel dobiti parkirnega prostora. BTC je pokal po šivih! Seveda, bil je prvi dan zimskih razprodaj, in če bi sodili po prometu, bi lahko sklepali na zelo dobro trgovsko bero.

Sprehod po trgovinah pa ni potrdil pričakovanj. Nekatere prodajalne so dobesedno samevale, po drugih se je sprehajalo nekaj firbcev (brez vrečk), v nekaterih pa se je vendarle razgledovalo precej več kupcev kot prodajalcev. Prodajalci so čakali na popoldanske in večerne ure, »ko bodo ljudje prišli iz službe«. Nad iztržkom prve polovice dneva se v glavnem niso pritoževali, ker da razprodaja že kaže učinke. Splošni vtis je strnila ena od trgovk s športno opremo: »Za sproti že bo.«

Pa je to dovolj? In ali so sezonske razprodaje sploh še smiselne – če upoštevamo, da trgovci s tekstilom in obutvijo novačijo kupce z vsakovrstnimi prodajnimi akcijami vse leto, posebno decembra? Smiselne vsekakor so, za trgovca (ki nima druge izbire) in tudi za potrošnika. Ekonomistka Maja Makovec Brenčič opaža, da so si kupci sezonske in druge razprodaje »vtisnili« v svoj nakupovalni DNK, »še posebno ker se popusti stopnjujejo, tudi za drage izdelke in prestižne znamke, kar je zelo privlačno za kupce, ki si te izdelke sicer težko privoščijo«.

Seveda, upanje umira zadnje. Denarnice večine potrošnikov se tanjšajo. Najrevnejših razprodaje ne zanimajo več, ker lahko preživijo le z nakupi rabljenih oblačil in obutve. Za srednji sloj, ki še zmore nakupe, a poskuša poleg tega varčevati, so potreba in psihološka tolažba, premožnejši pa se (krizi) tako ali tako ne pustijo motiti.