Čas je tudi za dolgčas
Poletje naj bo čas za igro, izlete v naravo, gibanje, druženje, branje.
Odpri galerijo
Na počitek. KARIKATURA: Marko Kočevar
Danes bodo slovenski šolarji zadnjič v tem šolskem letu sedli v šolske klopi, nato bodo pospravili predale, zapeli kakšno poslovilno pesem in se prepustili poletju. To naj bi dišalo po svobodi, brezdelju, morju, lubenicah, kremi za sončenje, lenih jutrih ... V resnici pa se takih poletij spomnimo samo srednjeletni in starejši občani, tisti, ki smo odraščali v časih, ko je bilo samoumevno, da so počitnice počitnice. Seveda je to nostalgičen pogled skozi rožnata očala, toda zdi se, da je bilo prav nenadzorovano zabijanje časa to, kar smo čez poletje potrebovali.
Danes je vse drugače. Sodobni starši si poletni čas svojega otroka predstavljajo strukturirano, zato počitnice zanj načrtujejo do potankosti: šola jahanja, tečaj plavanja, igralska šola, teden logike, likovna delavnica ..., pa četudi z vsakodnevnim »taksiranjem« skozi prometno gnečo tudi svoje poletje spremenijo v zelo delovno sezono.
Na drugem polu so starši, ki si vsega tega ne morejo privoščiti. Poletne dejavnosti za otroke so za mnoge predrage, prav tako počitnice ob morju ali potovanja. Opcija je še varstvo pri starih starših, ki pa tudi ni vedno na voljo. Otroci staršev z nižjimi dohodki tako končajo sami doma, a tu nanje preži nevarna družba – zasloni vseh vrst.
In kaj pravijo psihologi? Ti opozarjajo, da nenehna aktivnost za otroke ni dobra (še slabša pa je družba zaslonov). Poletje naj bo čas za igro, izlete v naravo, gibanje, druženje, branje. In tudi za dolgčas. Dolgočasenje je vrlina, ki se je mora otrok naučiti in je predpogoj za razvoj domišljije. Zelo pomembna vrlina.
Za konec naj ponovim sporočilo, ki je pred kratkim prispelo do mene po enem od družbenih omrežij: Število poletij, ki jih bodo otroci preživeli z nami, je omejeno (na okrog osemnajst). Zato je še kako pomembno, da jih preživimo skupaj in čim bolj kakovostno. Popravnega izpita ne bo.
Danes je vse drugače. Sodobni starši si poletni čas svojega otroka predstavljajo strukturirano, zato počitnice zanj načrtujejo do potankosti: šola jahanja, tečaj plavanja, igralska šola, teden logike, likovna delavnica ..., pa četudi z vsakodnevnim »taksiranjem« skozi prometno gnečo tudi svoje poletje spremenijo v zelo delovno sezono.
Na drugem polu so starši, ki si vsega tega ne morejo privoščiti. Poletne dejavnosti za otroke so za mnoge predrage, prav tako počitnice ob morju ali potovanja. Opcija je še varstvo pri starih starših, ki pa tudi ni vedno na voljo. Otroci staršev z nižjimi dohodki tako končajo sami doma, a tu nanje preži nevarna družba – zasloni vseh vrst.
In kaj pravijo psihologi? Ti opozarjajo, da nenehna aktivnost za otroke ni dobra (še slabša pa je družba zaslonov). Poletje naj bo čas za igro, izlete v naravo, gibanje, druženje, branje. In tudi za dolgčas. Dolgočasenje je vrlina, ki se je mora otrok naučiti in je predpogoj za razvoj domišljije. Zelo pomembna vrlina.
Za konec naj ponovim sporočilo, ki je pred kratkim prispelo do mene po enem od družbenih omrežij: Število poletij, ki jih bodo otroci preživeli z nami, je omejeno (na okrog osemnajst). Zato je še kako pomembno, da jih preživimo skupaj in čim bolj kakovostno. Popravnega izpita ne bo.
