Tiskane izdaje
Ministrstvo za finance namerava nadaljevati, kjer je obtičalo decembra lani, ko je po javni razpravi preklicalo tako imenovano malo davčno reformo, s katero je že iskalo poti do nižje obdavčitve visokih plač. To je bila res lepa godlja.
Cilj ponesrečene davčne reforme je bil enak, kot ga ima zdaj prestrukturiranje – nižje stroške dela za visoke plače, pri katerih je Slovenija po besedah finančnega ministra povsem nekonkurenčna. Še vedno ne vemo, na koga merijo on in njegovi kolegi v vladi, ko govorijo, da so previsoko obdavčene »najproduktivnejše skupine zaposlenih«. Veljavni dohodninski sistem ne omogoča, da bi lestvico in obdavčitev prilagajali le izbranim skupinam zavezancev. Merilo so letni dohodki, pri čemer ni pomembno, ali jih je zaslužil pastir na planini ali znanstvenik v laboratoriju.
Zato je že kar težko razumeti, zakaj se minister za finance in drugi fantje iz vladne koalicije tako oklepajo tega nemogočega cilja – znižati stroške dela za le določeno skupino zavezancev. Vprašanje je tudi, ali res največ zaslužijo prav »najproduktivnejše skupine zaposlenih«. Če ministrstvo in koalicija takšnih zagotovil o visoki etični ravni gospodarstva nasploh nimata, bi bilo bolje, da ne bi spodbujala prepirov, kdo v podjetju je zanj najpomembnejši in mu prinaša najvišjo dodano vrednost, celo tako, da mu pripada poseben davčni položaj. Poleg tega v nekaterih dejavnostih najboljši strokovnjaki zaslužijo (pre)malo in v drugih ne tako dobri zelo veliko. Veliko je odvisno od sreče.
Iz vlade in od ministra za finance bi radi slišali pogumnejše novice o dohodnini, enako dobre za vse državljane. Vsi zavezanci plačajo preveč davka, ker jim zakon prizna prenizke stroške za golo preživetje. Res je čas za novo dohodnino.
